18 pumovskih izjav ob polnoletnosti programa

18 pumovskih izjav nekdanjih udeležencev ob polnoletnosti programa

Prva izjava by Patricija Štular: V šoli smo delali refleksijo svojega življenja in ko sem se poglobila v svoje spomine, sem se spomnila mentorice Nastje in kaj vse sem dosegla s pomočjo PUM-a. Bil je pomemben del mojega življenja. Iz se zahvaljujem, ker brez Nastje in PUM-a mi ne bi uspelo. Obupavala sem, da ne bom naredila srednje šole, sedaj pa študiram pedagogiko v Celovcu. Hvala za vso podporo.

2. izjava by Anonymus: »Pum-o je odskočna deska v vodo, kjer ribe ugotovijo, da plezanje po drevju ni edina veščina na svetu. Marsikdo ima velik potencial, vendar se ne more čisto vključiti v družbo in sistem, zato morda rabi lažje ali drugačne pogoje za odskok, po katerem lahko doseže prav toliko kot ostali, lahko pa tudi več. Nekateri se težje vključijo v družbo, drugi se upirajo toku. Pum tem ljudem in tudi tistim z drugačnimi problemi, da možnost socializacije v bolj prilagodljivem okolju, ki omogoči končanje šole, zaposlitev, ali pa celo vzbudi ustvarjalnost, ki posamezniku pomaga izraziti prej skriti potencial. Velika raznolikost temperamentov in osebnih problemov v skupini spodbuja toleranco, razumevanje, odprto razmišljanje ter rast. Tudi mentorice so razumevajoče, prijazne. Pumovce obravnavajo kot so-ljudi, skoraj kot prijatelje in ne kot zgolj stranke, učence, številke, ali “paciente”. V njih najdejo najboljše in jih spodbudijo, da svoj žar pokažejo svetu. Tudi sam sem bil pumovec pred približno sedmimi leti. Takrat sem imel težave s telesno težo, psihične probleme, socialno anksioznost. S pomočjo puma sem se socializiral, dobil punco, prijatelje. Sedaj sem socialen, zaposlen, športno aktiven, treniram borilne veščine ter imam ambicije in hobije, tako koristne kot zabavne. Sledim svojim sanjam, step by step. S pomočjo “odskočne deske”, pum-a, sem kljub oteženi štartni poziciji premagal več ovir kot običajen človek in sedaj sem neprepoznaven v dobrem pomenu”.

3. izjava by Klas: “Pum je bil zame, v mojih najbolj kriznih časih, usmeritev, prostor, kjer sem dobil nek fokus, čeprav se mi takrat ni zdelo čisto tako. Pridobil sem odgovornost do drugih v skupini, kar je pomembno, ker sem skozi odgovornost do skupine, razvil odgovoren odnos do družbe in svojega življenja. Mentorice so vzpodbujale moja zanimanja in konstruktivno smo skupaj uničevali slabe navade in vzorce. Skozi preventivne delavnice smo podirali razne tabuje in se naučili gledati v ozadja ljudi, s katerimi smo v življenju v interakciji. To posledično zmanjšuje konflikte v odnosih in povečuje razumevanje, strpnost in pravilen odziv. Izboljšala se mi je tudi sposobnost postavljanja prioritet in usmerjanja pozornosti v stvari, ki so dolgoročno bolj pomembne zame”.

4. izjava by Jana: »Kaj mi pomeni Pum? Vsekakor pozitivno prelomnico v mojem življenju. Prišla sem kot izgubljena najstnica, zmedena hči in drzna upornica. Danes se vračam na obisk kot najdena odrasla, ponosna mama in odgovorna oseba. Brez Puma do vsega tega ne bi prišla. Na Pumu sem našla del sebe. Spoznala sem, kaj vse me veseli in v čem sem dobra. Nisem bila le številka na listu papirja. Niti nisem bila le ena izmed oseb, ki istočasno kot ostali obiskuje nek program. Pumovci smo bili povezani in spodbujali smo eden drugega. Med nami ni bilo škodoželjnosti. Razumeli smo se, saj smo vsi bili na istem. Mentorice nas niso le poslušale, pač pa so nam znale prisluhniti. Odprle so mi vrata v nov svet. Usmerile so me na pravo pot, ki je bila vse drugo kot lahka. Na tej poti sem spoznala še preostali del sebe. Dokončala sem šolo, se vpisala na fakulteto in se redno zaposlila. Imam družino, hišo in psa😊 Brez Puma vsega tega ne bi bilo. Verjetno sploh ne bi živela«.

5. izjava by Tamara: “Pum mi je, mislim da, rešil življenje. Zelo mi je bilo všeč, ker so si mentorice čas vzele, kadar sem rabila. Spodbujale so me, kadar sem ostajala na mestu glede šole, glede počutja, napačnih odločitev itd. Stale so ob strani v dobrem in slabem. Pomagale so mi, skupaj z mano reševale probleme in nas sprejemale take, kot smo. Mislim, da je to zelo pomembno za ljudi, ki se znajdejo na takšnih in drugačnih poteh.
Sedaj sem že pol leta zaposlena, napredovala sem na delovnem mestu, delo mi je všeč, čeprav plača ni prav dobra. Naj bi bila pa sčasoma boljša. Res sem ponosna nase😊😊

6. izjava, by Anonimka: »PUM.. Pozitivna odskočna deska v prihodnost, v kateri prej nisem videla smisla. Spoznala sem, da je v vsaki napaki, vsakem žalostnem sporočilu življenja, lahko tudi nekaj pozitivnega. Na PUM sem prišla zgolj zaradi tega, ker je tja hodila tudi moja zelo dobra prijateljica, pa sem sama pri sebi rekla, zakaj pa ne bi šla še jaz. No, tako se je začelo. Nadvse pozitivne, nasmejane, prijazne mentorice so mi slej ko prej začele »težit« naj se lotim dokončati svojo srednjo šolo. Takrat sem bila še zelo trmasta in psihično nestabilna, zato jih seveda nisem poslušala. S svojimi pozitivnimi mnenji, potrpežljivostjo in časom, ki so si ga mentorice vzele za vsakega pumovca posebej, so dokazale, da njihovo delo in njihovo res ogromno srce lahko »iz dreka« spravi tudi nekoga, ki ne vidi smisla v svojem življenju in se mu dogajajo res najhujše in boleče stvari. No, po enoletnem vztrajanju so mentorice dosegle, da sem se vpisala na Ljudsko univerzo Radovljica, kjer sem potem z njihovo pomočjo, s pomočjo prijateljev in zaposlenih na LUR-u uspešno zaključila šolo s poklicno maturo. Velika zahvala za mojo dokončano šolo, za trenutno pozitiven pogled na svet, za moje stabilno psihično stanje gre vsem mentoricam na PUM-u in LUR-u. Trenutno sem zaposlena in predvsem srečna, da so mi dokazale, da tudi SLABE STVARI LAHKO PRINESEJO NEKAJ DOBREGA.
NASTJA, JASMINA, MOJLA, MATEJA, GABI, MAJA, MIJA in pa vse ostale… Nikoli se vam ne bom mogla zahvaliti za vse, kar ste naredile zame, za vse spodbudne besede, za vse solze sreče, žalosti in pa vse lepe in iskrene pomembne nasmehe! BEJBE, OSTANITE TAKE, K STE, vi PUM-ovci pa, če še ne spoštujete tega kar vam ponujajo, začnite to spoštovati! V nobeni šoli, nobenih drugih ustanovah ne boste deležni take iskrenosti in take pomoči kot ste ju deležni na PUM-u!«

7. izjava by Mitja: »Kaj mi pomeni PUM? Ko sem prvič slišal za pum, sem se počutil, kot da me hočejo starši oz. socialni delavci poslati nekam, kjer pristanejo tisti, ki jim je šlo življenje najstnika najslabše in sam sebe v tej skupini žal nikoli nisem videl. Ampak kar kmalu sem ugotovil, da temu ni tako. Na pumu sem spoznal veliko ljudi z veliko različnimi težavami. Večina nas je samo potrebovala nekoga, da nas je usmeril nazaj na pravo pot. Ko sem učil druge, sem ugotovil, da samo potrebujemo nekoga, ki nam stoji ob strani in nas spodbuja individualno in ne samo skupinsko. Vsak je drugačen, žal v večini primerov tega nismo dobili doma ali v šoli, torej nam ostane le še Pum. Danes se zavedam, da brez Puma ne bi zaključil šole in se postavil na noge. Vsakič ko slišim, da mogoče Puma ne bo več, mi gre kar na jok, ko pomislim, da nekdo ne bo dobil še ene priložnosti v življenju, tako kot sem jo jaz in ostali pumovci do sedaj. Danes ponosno povem svojo zgodbo in sem ponosen, da sem bil del tega programa. Torej bodoči pumovci naj vas ne bo sram, pum je zakon!«

8. izjava: “Sem Nina Pikon, mamica dveh otrok. V Pum program sem se vključila pet let nazaj, saj v šoli nisem bila ravno uspešna.
Pum program se mi zdi zelo super. Mentorice in vse je zelo super. Ko sem bila v najstniških letih, nisem ravno poslušala svojih staršev, bila sem zelo trmoglava. Pum pa mi je omogočil veliko pogovorov, čisto življenjskih, in vse kar človek v določenem trenutku rabi. Zelo sem se navezala na mentorico Nastjo, ki mi je kot druga mami. Z menoj se je veliko pogovarjala in mi svetovala, bila vedno z mano v dobrem in slabem.
Šole nisem še dokončala, ker sem dobila dva otroka. Sedaj ponovno hodim v Mladinski dnevni center KamRa, ki je zelo super. Učne ure imam z Nežo, ki me zelo dobro nauči. Vpisala sem se v trgovsko šolo, zadnji letnik uspešno opravljam.
V glavnem od programa Puma imam same lepe izkušnje. Če bi se še enkrat rodila, bi ponovila isto in se spet odločila za Pum.
Zelo imam rada tukaj vse mentorice, posebej mojo Nastjo.”😊

9. izjava by Kristjan Cubranic: »Kaj mi pomeni PUM? Kratek odgovor bi bil enostaven – veliko. PUM mi je prekrižal pot v točki v življenju, ko sem ga najbolj potreboval. To je bilo obdobje, ko je bilo vse v mojem življenju postavljeno na glavo, slabi odnosi doma s starši, pa cela (dolga) zgodba in zmešnjava z mojo biološko mami, nedokončana srednja šola.. Ampak še najhuje od vsega pa dejstvo, da nisem imel nikogar niti za pogovor. Potem sem pa nekega dne odšel na CIPS v Kranj, kjer sem se o vsem tem prvič iskreno lahko z nekom pogovoril, spomnim se samo njenega imena – Sandra Stare – in ona je tista, ki mi je sploh predlagala PUM, prvič je celo šla z mano. Bile so ravno počitnice, tako da so bile tam samo mentorice, ampak kljub temu sem zelo hitro začutil to atmosfero, takoj je bil dober občutek. Ker pred tem nisem imel pojma kaj lahko pričakujem, kako vse skupaj izgleda. In to je bil začetek približno dve leti dolgega potovanja, polnega vzponov in padcev, dobrih in slabših dni, ampak s pomočjo vseh na PUM-u se mi je uspelo izkopat iz vsega, kar me je morilo. V tem obdobju sem tudi uspešno dokončal srednjo šolo, ampak po pravici povedano, meni je bilo veliko pomembneje to, da sem stalno imel koga za pogovor, da nisem bil samo številka, samo statistika, ni bila pomembna samo šola, samo ocene, ampak je celoten program nastavljen tako, da te obravnavajo kot osebo, ti pomagajo na vseh področjih, in to je tisto, kar je meni najbolj pomagalo. Nočem, da naslednji stavek zveni preveč dramatično, ampak resnično ne vem kje bi bil danes, če ne bi tiste dve leti, med 2006 in 2008, hodil na PUM. Tam sem se prvič pobliže seznanil tudi s snemanjem in video montažo, kar je nekaj, s čimer se ukvarjam še danes, to je bil dejansko tudi nek prvi korak v tej smeri, v katero grem danes. Sicer je trajalo še precej časa, da se je vse izoblikovalo, ampak PUM je bil začetek vsega tega. Ker takrat sem vedel samo to, česa ne želim, nisem pa vedel kaj si želim. Jaz namreč nisem našel službe, niti nisem nadaljeval s šolanjem oz. sem ga po enem letu pustil, ker nisem videl vrednosti v tem. Skratka, sem v mnogočem drugačen, ampak to je že neka druga zgodba, ampak kakorkoli vse skupaj obračam, je PUM odigral pomembno vlogo. Kar težko je verjeti, da je minilo že 10 let odkar nisem več del te zgodbe, vsaj ne direktno, in še vedno pridejo momenti, ko me zagrabi nostalgija po teh časih, ne glede na to, da marsikaj takrat ni funkcioniralo v mojem življenju, ampak PUM-a se pa z veseljem spominjam – razne delavnice, kuhanje, ustvarjanje, peka štrudla, izdelovanje sveč, 2x izmenjava v Nemčiji, pa cel kup drugih zanimivih momentov. Pa na koncu še obdobje, ko sem v vlogi prostovoljca pomagal pri učnih urah, s tem se je pa potem moja zgodba na PUM-u zaključila. Za konec bi se pa rad samo še enkrat zahvalil vsem, ki so mi v tistem obdobju pomagali – Jasmina, Mateja, Mojla, Mija, Adrijan, Lili.. pa vsi ostali, ki so bili takrat del te zgodbe, in pa seveda tudi moji »sotrpini«, ostali pumovci, ki sem jih spoznal v tistih dveh letih.«

10. izjava by Tjasa Pushenjak: “Kaj je meni pomenil pum? Lahko bi rekla, da sem tukaj spet našla samo sebe in vsi udeleženci so mi bili kot del družine. Pomagali so mi, ko sem se srečevala z najhujšimi trenutki v življenju in mi pokazali, da le vse ni tako črno in da za vsakim dežjem posije sonce.
Najraje od vsega sem imela ure učenja. Haha, hec😆 V spominu mi bodo ostale delavnice o modi, učenje žongliranja in seveda fuzbal na ročke, no pa da se vrnem k učenju, tudi glede učenja so bili zelo dosledni in pokazali veliko truda. V glavnem lahko z eno besedo rečem, da je Pum zame res top!”

11. izjava by Uroš: “Pum je bil zame zadnja izbira, ko sem bil v konfliktu s socialnim okoljem, ki mi ni ustrezal. Lahko rečem, da mi je PUM pomagal pri refleksiji na osebni ravni. Da sem se zavedal, kaj v svojem življenju sploh hočem, čeprav teh odgovorov nisem izvedel direktno. Izkusil sem jih skozi druženje, delavnice, z učno pomočjo. Na PUM sem prišel večinoma zaradi enega razloga. Pomanjkanje motivacije. Ravno to, kar sem izgubil v srednji šoli, sem pridobil nazaj. Začel sem se bolj ukvarjati z mojima strastema, to je elektronska glasba ter kuhanje. Pridobil sem tako »majhno« stvar, kot je motivacija, ki pa ima lahko velik učinek. Z njo lahko izpiliš določeno znanje, ki ti v življenju pomaga kjerkoli, pa naj bo to pri službi, zadovoljstvu s samim seboj ali iskanjem nekega večjega znanja. Mislim, da je to vredno veliko več, kot pa neko potrdilo/papir.
Čeprav so mentorice »zatežene« (JASMINA), te na nek čuden, ampak topel in domač način, sprejmejo medse, kot da smo neka velika družina. Če je imel kdorkoli kakšne težave, takšne ali drugačne, jim je lahko zaupal in pomagale so najti rešitev”

12. izjava by Ana Potocnik: »V Pum sem se vpisala 2014. Takoj je postal moja druga družina. Vpisala sem se zaradi tega, ker na žalost tretjega letnika srednje šole nisem naredila in sem se vpisala v izobraževanje odraslih. Da bi mi bilo lažje, sem se odločila za Pum, kar je bila moja najboljša odločitev. Še danes ga obiščem, saj je res nekaj posebnega. Imela sem kar veliko problemov z učenjem in pomagali so mi, da sem naredila šolo, za kar jim bom večno hvaležna. Mentorice so mi zmeraj stale ob strani, me podpirale, če kaj ni šlo, mi dajale nasvete. Bila sem tudi zelo nesamozavestna. Pum je to spremenil, vplival je na mojo samozavest, sedaj se cenim, vidim samo še pozitivne stvari v življenju. Zmeraj sem nase gledala, kot da sem najslabša oseba na svetu, na Pumu sem spoznala svojo boljšo plat, odgnal mi je vse slabe misli, kar sem jih kdaj imela. Na Pumu je bilo zmeraj zabavno, polno ljubezni in pozitivne energije. Mentorice so najboljše na svetu, naredijo vse, da se oseba počuti bolje, ti prisluhnejo in ti dajo rešitev za tvoj problem. Nikoli ne bom pozabila Puma, imam vas najrajši na svetu.«

13. izjava by M:»Pum sem prvič obiskal, ko sem se odločil izpite opravljati izredno.Na voljo sem imel učno pomoč, razne delavnice in super ljudi za pogovor. Najbolj so mi v spominu ostale mentorice, katere bom vedno cenil in zelo pogrešal. Še danes, 4 leta kasneje, so mi pripravljene priskočiti na pomoč.
Pum mi je dal super izkušnjo, spoznal sem nove prijatelje in dobil dobre nasvete za osebni razvoj.
Mislim, da sem tudi sam pustil kanček pozitive tam in zaradi mene bo mladina bolj zdrava, saj so zaradi mojega hiperaktivnega karakterja, prepovedali pitje energijskih pijač.«😃

14. izjava by David: Na Pum-u mi je bila najbolj všeč učna pomoč. Pridobil sem nove prijatelje, še sedaj se družimo v prostem času in hodimo skupaj naokoli in na morje. Mentorice so mi pomagale pri iskanju zaposlitve, se z mano pogovarjale in me spodbujale k temu, da nekaj naredim zase.
V času obiskovanja programa sem pridobil delovne navade, ki jih prej nisem imel veliko ter samozavest, ki mi pomaga pri spoznavanju novih ljudi. Sedaj sem že nekaj časa zaposlen v Elanu, služba mi je všeč. Kupil sem tudi svoj avto. Še vedno se rad vračam na Pum, da povem, kaj novega se mi je zgodilo.

15. izjava by Andraž Pogačnik : “Lahko rečem, da je bil PUM nekaj, kar sem nujno potreboval v mladostniškem obdobju in še danes ne vem, kako bi se v nasprotnem primeru končalo moje življenje. Kot mladostnik sem skrenil s poti in nisem več znal spraviti življenja nazaj na pravi tir. Ko sem prvič prišel na PUM in spoznal ostale PUM-ovce, sem videl, da nisem sam v tem gnilem svetu, da nisem edini čudak, kateremu se dogajajo čudne reči. V tistem obdobju je bila edina stvar, ki sem jo potreboval, pogovor. Mentorice so si vzele čas in poslušale do potankosti vsako stisko posebej. Prvič v življenju sem dobil občutek, da me ni nihče obsojal zaradi mojih težav in da so me sprejeli takšnega kot sem. Menim, da je ta vrsta podpore ključnega pomena za mladostnika, ki bi si rad uredil življenje. Minilo je že približno 10 let odkar sem hodil na PUM in ga še danes smatram za del moje družine, saj mi je nudil oporo, ki je nisem bil deležen nikjer drugje.
Življenje se mi je nekako stabiliziralo. Trenutno sem zaposlen in ob delu hodim na faks. Ohranil sem stike z nekaterimi PUM-ovci in nekdanjimi mentoricami.”

16. izjava by Staša: Rada se spominjam svojih dni na Pumu. Tam sem doživela veliko lepega,spoznala veliko ljudi, največja zahvala pa gre mentoricam. V mojih očeh so carice!😊Takrat sem prezivljala precej hude osebne težave, one so mi cel čas stale ob strani, me bodrile, podpirale, svetovale in s svojo srčnostjo in empatijo pomagale vse skupaj prebroditi. Mogoce se slisi čudno, ali pa tudi ne…ampak res ne vem kje in kaj bi bila brez njih. Oziroma brez puma, brez vseh, s katerimi smo se takrat “zbondali”. Ja,we had a great time!😊hvala vsem

17. izjava by Bajda Barbara: “PUM je bila zame svetla točka v sicer precej temnem obdobju mojega življenja. Varen prostor, kjer nisem bila samo priimek plus ocena v redovalnici (kot so me dojemali učitelji v šoli) ali blago z napako (kot me je dojemala družba), ampak sem bila lahko to kar sem, z vso svojo prtljago vred. Nihče me ni obsojal ali gledal postrani, nikoli nisem imela občutka, da ne spadam zraven. Zasnova programa je omogočala, da je vsakdo našel nekaj kar ga veseli, z delavnicami pa smo razbijali predsodke in se usposabljali za življenje. Mentorice so me bile vedno pripravljene poslušati, stale so mi ob strani in me opogumljale. Popolnoma sem jim zaupala in še danes jih velikokrat vprašam za mnenje ali nasvet. Verjele so vame, ko jaz tega nisem bila zmožna in prepričana sem, da mi brez njihove opore ne bi uspelo. PUM je bil moj drugi dom, kamor sem se z veseljem vračala teden za tednom. Hvala za vsak pogovor, za vsak obisk v bolnišnici, za vse vzpodbudne besede in za to, da ste mi pomagali postati to kar sem.”😊

18. pumovska izjava ob polnoletnosti programa by Kristina: “Ko pišem tole izjavo, pospešeno razmišljam kaj mi je takrat dogajalo v glavi in kar ne morem verjeti, da je od prvega vstopa v Pum že skoraj 13let! Vedno, ko sem prestopila pumovski prag se nisem mogla načuditi koliko različnih posameznikov je v programu. Ampak res niti dva si nista/nisva bila enaka. Vsak s svojimi tegobami in svetovnimi problemi😀. Moja nočna mora je bilo sedenje v šolski klopi, čemur sem se na veliko izogibala. Vse je bilo bolje in zanimivejše kot 6 ur pouka. Na Pum so me usmerili na Lur-u in to takoj ob vpisu v izredni program srednje šole. Seveda sem bila prepričana, da je to samo »zakamuflirana« šola, a glej ga zlomka, Pum je bil veliko več. Neverjetna pozitiva, konstantne spodbude in motiviranje, smeh. Pum-u in Lur-u gre zahvala za to, da v težavnih letih nisem preveč zabredla in za to, da sem ne le končala srednjo šolo, ampak tudi zbrala pogum in se vpisala ter uspešno zaključila tudi študij. Upam, da sem s to drugačno potjo, poleg vsega pridobila tudi nek drugačen pogled na najstniško obdobje in bom morda lažje razumela in prišla nasproti svojim otrokom, ko bodo to potrebovali. Vsem mentoricam in ostalim, ki so mi pomagali pa HVALA KER STE! aja pa še to…ko se mi v življenju pokaže ovira, se še danes kdaj vprašam: Kaj bi pa mentorica svetovala? Pa se vedno najde rešitev😜.”

 

Comments are closed.