Kratke zgodbe iz preteklosti o izobraževanjih na Ljudski univerzi Radovljica

ZGODBE UDELEŽENCEV LUR ZADNJIH 60 LET

Oktobra 2019 je Ljudska univerza Radovljica (nekdaj Delavska univerza) praznovala 60 let obstoja. Zbrali bomo 60 kratkih zgodb udeležencev Ljudske univerze Radovljica iz preteklosti.

Nekaj opornih vprašanj za pomoč pri pisanju:

Kdaj ste obiskovali Ljudsko univerzo (nekdaj Delavsko univerzo)?

V katero izobraževanje ste bili vključeni?

Kakšno je bilo takrat življenje?

Mogoče kaka anekdota iz »šolskih« klopi?

Prosimo, če zapišete še svoje ime in koliko ste stari sedaj ali pa samo starost in ostanete anonimni.

Najlepša hvala že vnaprej za sodelovanje.

Zgodbe lahko pošljete na: lur.info@guest.arnes.si ali na naslov Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica.

ŠESTDESETA ZGODBA

PUM je del mene

Na PUM sem prišla prvič pred devetnajstimi leti. To so bili zame težki in zmedeni časi. Bila sem uporniška najstnica, nisem vedela kaj si želim, predvsem pa si nisem hotela priznati kdo sem. Šola je že nekaj časa »trpela«, čeprav sem bila vedno zelo priden otrok in kmalu se je vse skupaj podrlo. Veliko težav in skrbi sem povzročala tudi svoji mami. Ko me ni bilo domov, ko so ji sporočili, da spet cel teden nisem bila v šoli, še največji strah pa je doživljala ob mojem eksperimentiranju s prepovedanimi substancami. Ko sem se izpisala že iz druge srednje šole, je mami zasledila nekaj o programu PUM, ki je pričel delovati leto nazaj. Seveda se s prva nisem strinjala s tem, da bom morala obiskovati program, ampak po nekem čudežu sem le šla na prvi pogovor. Mislim, da mi je že v trenutku, ko sem vstopila v prostor in ko so mi mentorice namenile prvo besedo in nekakšen zaupanja vreden pogled, spoznala, da je to nekaj kar rabim. Da je to prostor, kjer se bom počutila kot doma in kjer se bom našla ter ušla svojim strahovom. Nisem se zmotila, to kar so mi dale mentorice in udeleženci PUM-a, ne bi zamenjala za nič na svetu, hvaležna sem jim še danes, vsakemu posebej. Dovolili so mi, da sem jaz jaz, nihče me ni obsojal, tudi če šola in obveznosti niso šle po načrtu, kljub mojim muham in izgovorom, so mi mentorice vedno stale ob strani. Hkrati so mi dale vedeti, da nekaterih stvari ne počnem v redu in da jih bom morala spremeniti. Skratka postavile so me na realna tla, ampak to z najtoplejšim občutkom, ki ga zmeden in prestrašen otrok  potrebuje. Zaradi tega jih neizmerno spoštujem.

V spominu mi je ostal dan, ko sem si končno priznala tudi to, da sem “drugačna”, da so mi všeč punce. Spomnim se kako mi je razbijalo srce, ker sem hotela dati to ven iz sebe, se z nekom pogovoriti, zraven pa občutila največji strah, da me morda nekateri ne bojo sprejeli. Seveda je bila zgodba popolnoma drugačna, vsi so mi stali ob strani in mi takoj dali vedeti, da nisem popolnoma nič drugačna in da je to kar čutim, ljubezen, ki je nekaj najlepšega na svetu. Takrat smo začeli pripravljati tudi igro na temo istospolne ljubezni in ne znam povedati, koliko ponosa in poguma sem z nastopom v tej igri pridobila.

Dobila sem tudi veliko dobrih prijateljev za celo življenje, od katerih sem se naučila toliko stvari o življenju, ki se jih v nobeni šoli ne bi in za vse to sem jim neizmerno hvaležna in vsakega posebej spoštujem. Verjemite, ko smo prišli na PUM, smo bili vsi izgubljeni, prestrašeni, uporniški, spregledani, obsojani. S pomočjo mentoric in programa pa smo prišli v življenju daleč in zato spoštujem in občudujem vsakega, ki je rešil situacijo, ki ga je pripeljala na PUM in dosegel v življenju točno to, kar si je želel in kar si zasluži. Kljub temu, da nismo šli po poti, ki je tista “prava” in ki ti jo nekateri ljudje vsiljujejo in ne razumejo, da vsako bitje funkcionira  drugače.

Danes sem najsrečnejša oseba, hvaležna za življenje, ki ga imam in več kot očitno so k temu pripomogle tudi mentorice in pumovci, s katerimi smo se tako močno povezali. Že skoraj leto dni sem poročena, moja žena je nekaj najlepšega kar se mi je zgodilo. Imava tudi najstnika, ki me včasih spomni na kakšne moje trenutke v teh letih. Tudi on je tako dober in ne obsoja ljudi, kot mentorice takrat niso obsojale mene. Zato sem res ponosna na mojo ženo, kako ga je vzgojila. Nanj se bodo prijatelji vedno lahko zanesli. Postavi se za vsakogar in stoji ob strani vsem, ki to potrebujejo in to je nekaj kar je v življenju najpomembnejše.

PUM je nekaj, kar bo vedno ostalo z mano, je del mene, del moje zgodbe in vem, da če mi ne bi bila dana ta možnost, bi se lahko moje življenje v kritični situaciji obrnilo tudi zelo drugače. Zato še enkrat, hvala vsem mentoricam, vsem pumovcem in tudi ostalim prostovoljcem, ki so nam pomagali v življenju in nam dovolili biti točno to, kar smo.

Polona, 35 let

DEVETINPETDESETA ZGODBA

Rešilna bilka

Programu PUM sem se pridružila po hospitalizaciji v Psihiatrični bolnišnici Begunje. Takrat sem bila zelo negotova, zmedena in osamljena. Po šestih mesecih v bolnišnici sem izgubila stik s svetom in sama s sabo. Nazaj v šolo nisem mogla, saj so se me sošolci izogibali, šepetali za mojim hrbtom, postavljali neumna vprašanja ali dajali kvaziduhovite izjave o »begnah«. Utrjevali so moj občutek odtujenosti in manjvrednosti. Je bilo z mano res inherentno nekaj narobe?

Nekaj let pred tem sem izgubila mamo. Po njeni smrti sta skrbništvo prevzela starejši polbrat in polsestra. Namesto da bi nas stiska povezala, je med nami zgradila emocionalni zid. Ali pa sem ta zid postavila sama, da bi potlačila vse spomine in z njimi povezana čustva žalosti, krivde, nemoči. Potlačena čustva so kot voda ujeta v trhel jez. Voda se nabira in nabira in na neki točki se jez vda pod njeno težo. Preplavljena s čustvi, točno tak je bil občutek, preden sem se prvič porezala. In po tem: olajšanje, tišina v glavi, nadzor nad lastnimi čustvi in mislimi. Samopoškodovala sem se dve leti, dokler se nisem porezala preveč in pristala na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice.

PUM je bil moja rešilna bilka. Pričakovala sem, da bo vzdušje podobno kot v klasični šoli. Pa sem bila že ob prvem obisku prijetno presenečena. Spoznala sem mentorici Matejo in Mojlo ter takrat še prostovoljko Nastjo,[1] ki so me na moje začudenje sprejele z objemom, nasmehom in odprtim srcem. Brez predsodkov, brez pretvarjanja. Čeprav sem bila navzven zadržana, sem jim hipoma zaupala ter instinktivno vedela, da je bila odločitev za vključitev v program pravilna.

PUM je bil zame mnogo več kot alternativa šolskemu pouku. Bil je varen prostor, kjer nisem bila definirana z oceno v redovalnici. Uspeh je bil opredeljen celostno, z upoštevanjem vseh področij življenja – imela sem priložnost delati na sebi, na odnosih z drugimi ter skupaj z mentoricami iskati rešitve za probleme s katerimi sem sem soočala. Vedno so si vzeli čas za pogovor in bili pripravljeni poslušati moje stiske, družinske drame in druge dileme. Brez zasmehovanja ali podcenjevanja mojih čustev. Dinamična zasnova programa osvobojena rigidnosti učnega načrta je omogočala, da se je vsak od udeležencev lahko »izrazil«, našel nekaj kar ga veseli. V spominu mi je ostal projekt »Lahko živim.?!«, kjer smo s filmom, poezijo, igro, fotografijo predstavili 30 temeljnih človekovih pravic. S tem projektom sem lahko združila dve strasti: pravo in ples.

PUM je bil moja druga družina še dolgo po tem, ko sem zaključila srednjo šolo. Ko sem leto kasneje zdrsnila v anoreksijo, so me mentorice spravile na zdravljenje in prišle obiskat skoraj vsak dan. Medtem ko je marsikdo že zaključil, da so moje možnosti za okrevanje zaradi »pomanjkanja uvida v svoje težave« majhne, so one še vedno verjele vame. Nikoli ne bom razumela zakaj, in kaj so sploh videle na meni, ampak sem jim neskončno hvaležna. Če mi ne bi stale ob strani, mi najbrž nikoli ne bi uspelo rešiti se primeža motenj hranjenja ter uspešno končati šolanja. Podprle so mojo odločitev, da se vpišem na študij na študij prava. Prvo stopnjo študija sem končala s povprečno oceno 9,1 in prejela zlato listino za nadpovprečen uspeh. Sodelovala sem pri različnih projektih s področja kazenskega prava in kriminologije, med drugim tudi pri raziskavi o ustreznejši obravnavi spolne kriminalitete, ki je odprla javni diskurz o spremembi zakonodaje na tem področju. Sem redno zaposlena v uspešnem mednarodnem podjetju in zaključujem tečaj za učiteljico joge.

Pred desetimi leti se je moje življenje zdelo kot neposrečen eksperiment, v katerem sem vztrajala le še iz inertnosti. Samo čakala sem, kdaj se mi bo uspelo uničiti do konca. S pomočjo PUM-a sem dobila priložnost začeti znova. Še danes se vračam k njim po nasvet, včasih le po tolažbo ali pozitivno misel. Vse kar lahko rečem je »hvala«. Hvala za vsak pogovor, za vsako vzpodbudo, ter za to, da ste mi pomagali postati to, kar sem.

Barbara, 29 let

OSEMINPETDESETA ZGODBA

Kaj mi pomeni PUM?

Lahko bi rekla, da sem v Pum-u spet našla samo sebe in vsi udeleženci so mi bili kot del družine. Pomagali so mi, ko sem doživljala najhujše trenutke v življenju in mi pokazali, da le vse ni tako črno in da za vsakim dežjem posije sonce. Spoznala sem nove prijatelje. Z nekaterimi se še sedaj po desetih letih slišimo in mislim, da nas je ta izkušnja res povezala. Mentorice so bile res super. Glede učenja so bile dosledne in pokazale veliko truda. Prisluhnile  so nam tudi na osebni ravni in res lahko samo rečem da so top. V spominu mi bodo ostale delavnice o modi, učenje žongliranja in seveda namizni nogomet, katerega še danes obvladam. V glavnem lahko z eno besedo rečem, da je Pum zame res top!

V PUM-u sem opravila poklicno maturo. Po cele dneve in noči sem se tudi doma učila in jo v prvem poizkusu opravila.

Sedaj imam svojo družinico, sem redno zaposlena in lahko rečem da je zame to to.

Tjaša, 29 let

SEDEMINTETDESETA ZGODBA

PUM mi je dvignil samozavest

V Pum sem se vpisala 2014. Takoj je postal moja druga družina. Vpisala sem se zaradi tega, ker na žalost tretjega letnika srednje šole nisem naredila in sem se vpisala v izobraževanje odraslih. Da bi mi bilo lažje, sem se odločila za Pum, kar je bila moja najboljša odločitev. Še danes ga obiščem, saj je res nekaj posebnega. Imela sem kar veliko problemov z učenjem in pomagali so mi, da sem naredila šolo, za kar jim bom večno hvaležna. Mentorice so mi zmeraj stale ob strani, me podpirale, če kaj ni šlo, mi dajale nasvete. Bila sem tudi zelo nesamozavestna. Pum je to spremenil, vplival je na mojo samozavest, sedaj se cenim, vidim samo še pozitivne stvari v življenju. Zmeraj sem nase gledala, kot da sem najslabša oseba na svetu, na Pumu sem spoznala svojo boljšo plat, odgnal mi je vse slabe misli, kar sem jih kdaj imela. Na Pumu je bilo zmeraj zabavno, polno ljubezni in pozitivne energije. Mentorice so najboljše na svetu, naredijo vse, da se oseba počuti bolje, ti prisluhnejo in ti dajo rešitev za tvoj problem. Nikoli ne bom pozabila Puma, imam vas najrajši na svetu.«❤

Ana, 26 let

• 

  Erasmus program, prostovoljno delo v Franciji, 2015

• 

ŠESTIPETDESETA ZGODBA

Vedno se najde neka rešitev

Ko pišem tole zgodbo, pospešeno razmišljam kaj mi je takrat dogajalo v glavi in kar ne morem verjeti, da je od prvega vstopa v Pum že skoraj petnajst let! Vedno, ko sem prestopila pumovski prag se nisem mogla načuditi koliko različnih posameznikov je v programu. Ampak res niti dva si nista/nisva bila enaka. Vsak s svojimi tegobami in svetovnimi problemi. Moja nočna mora je bilo sedenje v šolski klopi, čemur sem se na veliko izogibala. Vse je bilo bolje in zanimivejše kot šest ur pouka. Na PUM so me usmerili na LUR-u in to takoj ob vpisu v izredni program srednje šole. Seveda sem bila prepričana, da je to samo »zakamuflirana« šola, a glej ga zlomka, PUM je bil veliko več. Neverjetna pozitiva, konstantne spodbude in motiviranje, smeh. PUM-u in LUR-u gre zahvala za to, da v težavnih letih nisem preveč zabredla in za to, da sem ne le končala srednjo šolo, ampak tudi zbrala pogum in se vpisala ter uspešno zaključila tudi študij. Upam, da sem s to drugačno potjo, poleg vsega pridobila tudi nek drugačen pogled na najstniško obdobje in bom morda lažje razumela in prišla nasproti svojim otrokom, ko bodo to potrebovali. Vsem mentoricam in ostalim, ki so mi pomagali pa HVALA KER STE! Aja pa še to. Ko se mi v življenju pokaže ovira, se še danes kdaj vprašam: Kaj bi pa mentorica svetovala? Pa se vedno najde rešitev.

Kristina, 30 let

PETINPETDESETA ZGODBA

Zmorem več, kot le vzgojo, službo in kuhinjo

Piše se leto 2020. Kar hitro teče čas in kmalu bo eno leto, kar sem zaključila maturo in s tem pridobila peto stopnjo izobrazbe. Oh, kako čas beži.

Tisto leto pri mojih 35 letih se mi je začela v glavi motati misel, da bi lahko v življenju naredila še nekaj za sebe. Če drugega ne, bi šla v šolo. Imela sem tri pridne, že skoraj odrasle otroke. Z mojim kompromisom je najprej diplomiral moj mož, v najino življenje je nato prišel še četrti otrok in nekako se mi je potem želja umaknila iz glave. Kljub otroški razigranosti, ki mi jo je prinesel sin Gašper, sem zopet našla v sebi neko energijo in misel, da zmorem več, kot le vzgojo, službo in kuhinjo. In, da ne morem biti le doma. Začela sem brskati po internetu in pred očmi se mi je, med ostalimi univerzami, odprla stran Ljudske Univerze Radovljica.

Odločila sem se in šla na vpis. Brez težav sem zaključila poklicno šolo. A glej, prav kmalu, nekega popoldneva, me je poklicala Lili. »Glej, naredila si z lahkoto, veliko snovi imaš še v glavi. Ali ne bi poskusila iti še naprej? Ne bo ti žal«. Oh, sem si mislila, še tega mi je bilo treba. Po nekaj prespanih noči, me je ta njena energija spet povzdignila. Šla sem, se vpisala in začela. Sicer se mi je potem vse skupaj malo ustavilo. Veliko stvari se v življenju nakopiči. Moževi starši so bili vedno šibkejši in s tem je bilo povezano tudi vedno več težav. Pa vseeno, vztrajala sem in prišla do konca.

Čas hitro teče, pa vendar se tako rada ozrem nazaj. Kljub neobveznim predavanjem, sem si vzela čas za pot v Radovljico, nekaj ur predavanj in seveda še nekaj časa za učenje doma. Včasih ni bilo lahko, pa vendarle se je izplačalo. Resnično, kadar sem bila v stiski s časom ali z gradivi, vedno so mi priskočili na pomoč. Iz srca bi pohvalila predvsem strokovne delavke Mijo, Mojco, Matejo, Lili, ki so mi vlivale pogum in veselje do učenja. Ne bi pa izpustila tudi tako dobrih profesorjev kot so Nataša, Goran, Jana, Barbara, Manca in ostalih, ki so znali na tako zanimiv in preprost način razložiti snov. Poleg vsega naštetega sem z njimi vzpostavila tople in prisrčne odnose, ki te kar povzdignejo. Nikdar nisem šla od njih slabe volje, vedno z mislijo, jutri se zopet vrnem.

Za konec naj omenim še to. Ne vem, kako je drugje, vem le, da je Ljudska Univerza Radovljica kot dom s polno optimizma in energije, ki jo odneseš vsakokrat, ko zapuščaš ustanovo in veš, da se lahko vrneš kadarkoli, ker si vedno dobrodošel.

Tatjana, 53 let

ŠTIRIINPETDESETA ZGODBA

Še enkrat bi ponovila isto

Sem Nina Pikon, mamica dveh otrok. V Pum program sem se vključila devet let nazaj, saj v šoli nisem bila ravno uspešna. Pum program se mi zdi zelo super. Mentorice in vse je zelo super. Ko sem bila v najstniških letih, nisem ravno poslušala svojih staršev, bila sem zelo trmoglava. Pum pa mi je omogočil veliko pogovorov, čisto življenjskih, in vse kar človek v določenem trenutku rabi. Zelo sem se navezala na mentorico Nastjo, ki mi je kot druga mami. Z menoj se je veliko pogovarjala in mi svetovala, bila vedno z mano v dobrem in slabem.
Šole nisem še dokončala, ker sem dobila dva otroka. Sedaj ponovno hodim v Mladinski dnevni center KamRa, kjer dobim učno pomoč. Vpisala sem se v trgovsko šolo, zadnji letnik uspešno opravljam.
V glavnem s programom imam same lepe izkušnje. Če bi se še enkrat rodila, bi ponovila isto in se spet odločila za PUM.
Zelo imam rada tukaj vse mentorice, posebej mojo Nastjo in mojo Mijo.

Nina, 26 let

• 

  Obisk presednika Turka na PUM-u leta 2011

• 
• 
• 

TRIINPETDESETA ZGODBA

Lepi spomini

Še vedno se spomnim tistih zbeganih, tesnobe polnih najstniških dni. Občutki drugačnosti, nerazumljenosti in tesnobe so mi onemogočali normalno funkcioniranje, predvsem kar se šolskih obveznosti tiče, tako da nikjer nisem zdržala dlje kot eno leto. Ko so me vrgli iz zadnje srednje šole, pa je mami slučajno zasledila letak za projekt PUM. Moje predstave niso bile ravno pozitivno naravnane, tako da sem kar dolgo odlašala, no na koncu pa le šla na prvi posvet. Hvala bogu je bila realnost drugačna od moje predstave. Prvi stik z mentoricami in udeleženci je bil pravi balzam za dušo. Končno ta občutek, da me nekdo razume in sprejema. Ni trajalo dolgo, da sem se počutila, da nekam pripadam in tako je PUM postal moj drugi dom. Udeleženci pa moja nova familija. Na celotno izkušnjo imam zelo lepe spomine in s pomočjo mentoric sem končno postala bolj samozavestna in sem se lažje spoprijemala z izzivi življenja. Šola me sicer še čaka (mogoče mi do penzije le uspe, drugače pa v naslednjem življenju), ampak kot oseba sem zelo veliko pridobila in ni mi žal niti dneva preživetega tam. Danes delam v računovodstvu, ustvarjam z glino, imam dva otroka, partnerja in psa, živim čisto normalno življenje. Sem pa hvaležna za vse prepreke, ki so me doletele od otroštva dalje, ker brez njih ne bi bila taka kot sem. Hvala za to lepo izkušnjo in čestitke za 60 let.

Staša, 32 let

DVAINPETDESETA ZGODBA

Socialna rehabilitacija

Pum je bil zame zadnja izbira, ko sem bil v konfliktu s socialnim okoljem od katerega sem se postopoma vedno bolj oddaljeval, kajti soočanje s sovrstniki v takratnem okolju zame osebno ni bila ravno izbira, ko nisem sprejet kakršen sem. Prav tako sem izgubil motivacijo do vseh stvari, začel špricat pouk in raje prekadil šolske ure. Po koncu pouka pa sem do konca dneva preživel za računalnikom. Na poti do popolnoma ničesar v mojem življenju sem od enega izmed redkih vrstnikov s katerim sem se družil ter še današnjega prijatelja izvedel za program PUM. Lahko rečem, da mi je PUM resnično pomagal. Tam sem spoznal mentorice, ki so me ob mojem prvem obisku v njihovo pisarno toplo sprejele. Bil sem presenečen, kako so me lahko takoj sprejele za takšnega kakršen sem in mi dale vedeti da če se rabim pogovoriti o čemerkoli da jim lahko zaupam. Zaupal sem jim lahko kar me je takrat mučilo znotraj in one so mi prisluhnile. Skozi druženja z drugimi udeleženci v istih prostorih, ter delavnic na PUM-u sem pridobil stik s socialnem okoljem od katerega sem se oddaljeval. Snov, ki je v šoli nisem razumel, ker sem rabil dodatno razlago, ni bila tako težka zaradi individualnih učnih ur. Skozi čas, ki sem ga preživljal na PUM-u kjer smo delali toliko različnih stvari, sem se končno začel zavedati, kaj v svojem življenju sploh hočem, čeprav teh odgovorov nisem izvedel direktno. Na PUM sem prišel večinoma zaradi dveh glavnih razlogov.  Pomanjkanje motivacije ter konflikt s socialnim okoljem. Ravno to, kar sem izgubil v srednji šoli, sem pridobil nazaj. Začel sem se bolj ukvarjati z mojima strastema, to je elektronska glasba ter kuhanje. Pridobil sem tako »majhno« stvar, kot je motivacija, ki pa ima lahko velik učinek. Pomaga kjerkoli, pa naj bo to pri službi, zadovoljstvu s samim seboj ali iskanjem nekega večjega znanja. Mislim, da je to vredno veliko več, kot pa neko potrdilo ali papir. Čeprav so mentorice seveda morale biti kdaj >>ZATEŽENE<<, te na nek čuden, ampak topel in domač način, sprejmejo medse, kot da smo neka velika družina. Če je imel kdorkoli izmed nas udeležencev kakršnekoli težave, takšne ali drugačne, jim je lahko zaupal in pomagale so najti rešitev. Šolanje sem z njihovo pomočjo zaključil uspešno, ter se še naprej ukvarjam s stvarmi, ki so mi pri srcu.

Uroš, 24 let

• 

  Fujeirah, Združeni Arabski Emirati, 2016

ENAINPETDESETA ZGODBA

Opora v mladostniškem obdobju

Lahko rečem, da je bil PUM nekaj, kar sem nujno potreboval v mladostniškem obdobju in še danes ne vem, kako bi se v nasprotnem primeru končalo moje življenje. Kot mladostnik sem skrenil s poti in nisem več znal spraviti življenja nazaj na pravi tir. Ko sem prvič prišel na PUM in spoznal ostale PUM-ovce, sem videl, da nisem sam v tem gnilem svetu, da nisem edini čudak, kateremu se dogajajo čudne reči. V tistem obdobju je bila edina stvar, ki sem jo potreboval, pogovor. Mentorice so si vzele čas in poslušale do potankosti vsako stisko posebej. Prvič v življenju sem dobil občutek, da me ni nihče obsojal zaradi mojih težav in da so me sprejeli takšnega kot sem. Menim, da je ta vrsta podpore ključnega pomena za mladostnika, ki bi si rad uredil življenje. Minilo je že več kot deset let odkar sem hodil na PUM in ga še danes smatram za del moje družine, saj mi je nudil oporo, ki je nisem bil deležen nikjer drugje. Življenje se mi je nekako stabiliziralo. Trenutno sem zaposlen in ob delu hodim na faks. Ohranil sem stike z nekaterimi PUM-ovci in nekdanjimi mentoricami.

Andraž, 31 let

PETDESETA ZGODBA

Moje izobraževanje na LUR

Odraščala sem na vasi v delavski družini v večstanovanjski hiši. Bila sem najmlajša od petih sestra.

Takrat je bilo življenje čisto drugačno, brez tehnike, hodili nismo nikamor, smo se pa veliko

družili in se igrali, poznali smo vse kotičke v vasi in okrog nje.

V času, ko sem hodila v šolo, sta najstarejši sestri imeli že svojo družino, tako da  sem veliko pazila njune otroke. Šole takrat nisem jemala resno, saj nisem imela nobene želje, pa tudi predstavljati si nisem znala, da bi šla študirat. Proti koncu osmega razreda so v bližnji tovarni Iskra odpirali nova delovna mesta in takoj sem se odločila za službo. Zjutraj sem namesto v šolo šla v Iskro, kjer sem opravila teste, naslednji dan sem šla še na zdravniški pregled in bila sem zaposlena.

Moje prve plače sem se tako razveselila, da sem si zvila gleženj, ker sem hitela na avtobus. Vendar me bolečina ni ustavila in sem vseeno šla po nakupih.

Pri dvajsetih sem se poročila, se preselila, rodila dve hčerki. Oba z možem sva delala v Iskri in obdelovala manjšo kmetijo. Začela sva  graditi novo hišo.

V 70. letih se je življenje zelo spremenilo, država se je začela odpirati, dobivali smo nove stvari, vse več ljudi je študiralo. Vedno bolj sem razmišljala, da do upokojitve ne bi delala na normo in tako sem se odločila, da se vpišem na Delavsko univerzo v Radovljici. Najprej sem morala opraviti dva manjkajoča  izpita za osmi razred, potem pa sem se vpisala v program ekonomski tehnik. V veliko pomoč mi je bila moja mama, ki se je preselila k nam.

Dvakrat, včasih tudi trikrat na teden, sem po službi hitela domov, na hitro pojedla, se preoblekla in se z avtobusom odpeljala v Radovljico na predavanja. Imeli smo jih v graščini. Nazaj domov sem prišla okrog desete ure zvečer. Prvi letnik nisem koristila štipendije, ker nisem bila prepričana, da mi bo šlo. Za ostale tri letnike pa sem imela kadrovsko štipendijo in študijski dopust in bilo je precej lažje.

Čeprav je bilo zelo naporno, služba, delo na kmetiji, gradnja hiše in družina, sem nekako vseeno redno opravila vse izpite. Najpomembnejši predmet takrat je bil samoupravljanje (imeli smo ga tudi na maturi), kjer smo se učili o zakonih in takratnem političnem sistemu v Jugoslaviji. Spomnim se, da sem v tretjem letniku prišla na izpit in kar nekaj sošolk je bilo objokanih, ker ga niso opravile. Tudi mene je bilo strah in s kolegico sva šli na eno vodko. Ko sem prišla do profesorja, sem prav pogumno govorila in razlagala vprašano snov. Dal mi je trojko in mi dejal; »O Zora, Zora, a si ti jutranja, a si večerna?« Očitno sem ga spravila v boljšo voljo, saj so kandidati za menoj vsi opravili izpit.

Po končani šoli in uspešno opravljeni maturi sem se v podjetju prijavila na razpis za vodjo odpreme in bila sprejeta. Bila je boljša plača, ni bilo norme in delo samo v dopoldanskem turnusu. Na odpremi sem delala do upokojitve.

Po upokojitvi sem zopet začela zahajati na Ljudsko univerzo Radovljica. Sprva predvsem na

računalniške tečaje in angleščino, po smrti moža pa sem začela obiskovati več programov. Najbolj so mi všeč tečaji za osebnostno in duhovno rast, astrologija,  razne telovadbe, joga, šivanje, zeliščarstvo, nordijska hoja. Sedaj obiskujem tečaj risanja in barvanja mandal, ki mi je tudi zelo všeč.  Po tečajih gremo  na obvezno kavico in se podružimo.

Na  LUR bom še hodila, saj imajo vedno kake nove programe, mentorice pa so zelo prijazne in se močno trudijo, za nas. HVALA .

Zora, 66 let

DEVETINŠTIRIDESETA ZGODBA

Ljudje se znajdejo na takšnih in drugačnih poteh

Pum mi je, mislim da, rešil življenje. Zelo mi je bilo všeč, ker so si mentorice čas vzele, kadar sem rabila. Spodbujale so me, kadar sem ostajala na mestu glede šole, glede počutja, napačnih odločitev itd. Stale so ob strani v dobrem in slabem. Pomagale so mi, skupaj z mano reševale probleme, na vso moč se trudile, da nam vnesejo voljo v svoje življenje in nas sprejemale take kot smo. Prav tako so nas naučile odgovornosti, pokazale kako se imaš rad in se ceniš. Tudi vsem na LUR-u sem hvaležna za pomoč. Mislim, da je vse to zelo pomembno za ljudi, ki se znajdejo na takšnih in drugačnih poteh.
Sedaj sem redno zaposlena, napredovala sem na delovnem mestu in delo mi je všeč. Res sem ponosna nase in hvaležna vsem, ki so se trudili zame in verjeli vame, ko sem sama že obupala.

Tamara, 27 let

• 

  Obisk Nine Pušlar na PUM-u

OSEMINŠTIRIDESETA ZGODBA

Kaj mi pomeni PUM?

Ko sem prvič slišal za pum, sem se počutil, kot da me hočejo starši oz. socialni delavci poslati nekam, kjer pristanejo tisti, ki jim je šlo življenje najstnika najslabše in sam sebe v tej skupini žal nikoli nisem videl. Ampak kar kmalu sem ugotovil, da temu ni tako. Na pumu sem spoznal veliko ljudi z veliko različnimi težavami. Večina nas je samo potrebovala nekoga, da nas je usmeril nazaj na pravo pot. Ko sem učil druge, sem ugotovil, da samo potrebujemo nekoga, ki nam stoji ob strani in nas spodbuja individualno in ne samo skupinsko. Vsak je drugačen, žal v večini primerov tega nismo dobili doma ali v šoli, torej nam ostane le še Pum. Danes se zavedam, da brez Puma ne bi zaključil šole in se postavil na noge. Vsakič ko slišim, da mogoče Puma ne bo več, mi gre kar na jok, ko pomislim, da nekdo ne bo dobil še ene priložnosti v življenju, tako kot sem jo jaz in ostali pumovci do sedaj. Danes ponosno povem svojo zgodbo in sem ponosen, da sem bil del tega programa. Torej bodoči pumovci naj vas ne bo sram, pum je zakon!«

Mitja, 27 let

• 

  Modna revija v okviru mednarodnega projekta Grundtvig, 2011

• 

  Projekt Grundtvig (Slovenija, Mdžarska, Belgija, Portugalska)

• 

  Sodelovanje v projektu simbioza.

• 

  Učenje starejših v projektu simbioza.

SEDEMINŠTIRIDESETA ZGODBA

Ko preteklost sreča prihodnost

Moja zgodba z Ljudsko univerzo Radovljica (v nadaljevanju LUR) se je začela leta 2006, ko sem bil star 22 let. Kot nekdo, ki je bil povsem izgubljen in ni vedel kaj bi počel v življenju, sem prišel v stik z Sandro Stare na CIPS-u v Kranju, se iskreno pogovoril z njo o vsem kar me je morilo in predlagala mi je PUM. Že ta pogovor s Sandro je bil eno ogromno olajšanje, končno nekdo, ki me posluša in sliši. Sicer ne želim iti v detajle, ker to niti ni (več) pomembno, ampak če na kratko povzamem – težave s šolo, starši, zakomplicirana preteklost, depresija, osamljenost, pa še kaj bi se našlo, res nisem vedel kako in kaj naprej. Zato sem si mislil: »Ok, pa dajmo poskusit, saj nimam kaj izgubiti.« Ampak bila je prisotna določena mera skepse. Ker nisem vedel kaj lahko pričakujem.

Dokaj živo se še spomnim tistega prvega obiska na PUM-u, pač bolj za test. Bili smo trije, Sandra, jaz in še en bodoči pumovec, ampak se žal ne spomnim imena. Bile so ravno počitnice, zato so bile tam samo mentorice – Mateja, Jasmina in Mojla. Ne spomnim se o čem smo se pogovarjali, se pa spomnim, da je bil občutek dober, zato sem se odločil, da poskusim.

Tisti prvi dnevi so bili čudni. Nikogar nisem poznal, kot introvertu in zelo sramežljivemu človeku mi je bilo malce neprijetno, ampak sčasoma sem spoznal ostale pumovce in iz dneva v dan sem postajal vedno bolj sproščen. In to je bil začetek enega nadvse zanimivega obdobja, ki je trajalo dobri dve leti – od točke, kjer je bila rdeča nit depresija, pa nedokončana srednja šola, do točke, kjer sem dokončal šolo in na koncu celo postal prostovoljec na PUM-u, pomagal sem drugim pri učenju. Vmes pa še cel kup drugih izjemnih izkušenj – razne delavnice, kuhanje, mladinske izmenjave, peka štrudla, izdelovanje sveč… Spisek je zelo dolg. Če sem čisto iskren, včasih si mislim, da bi bilo super, če bi lahko šel nazaj v tisto obdobje, vsaj za kakšen dan, pogrešam namreč to atmosfero, večkrat smo celo poskusili najti kakšno varianto za sodelovanje, a se žal ni izšlo.

Ampak tisto, kar je bilo meni najbolj pomembno, so bili pa odnosi. Nikoli se nisem v PUM-u počutil tako kot v šoli, kjer si samo številka, samo še en učenec in se s tabo nihče prav posebej ne ukvarja. V PUM-u je bilo ravno obratno, pogovori, kadarkoli si želel. Brez obsojanja, brez kritiziranja, iskreno in sproščeno. Če bi moral eno stvar izpostaviti, so to odnosi. Sicer nočem zveneti preveč dramatično, ampak resnično ne vem kakšna bi bila moja pot, če mi ne bi leta 2006 poti prekrižal PUM, ne znam si sploh predstavljati takšnega scenarija.

No, leta 2008 sem potem dobil punco in se ob koncu šolskega leta poslovil od PUM-a, sledilo je nadvse zanimivih, pestrih in dramatičnih sedem let, potem pa mi je pot prekrižal LUR. Na predlog Mateje, moje mentorice v PUM-u, zdaj direktorice LUR-a, sem začel sodelovati pri tečaju računalništva za upokojence, potem sem v okviru Mladinskega dnevnega centra KamRa tudi sam obiskoval tečaj »Naj bo hobi tvoj poslovni uspeh«, kasneje sem začel asistirati še pri drugih tečajih povezanih z računalništvom. 2016 sem začel z individualnimi urami računalništva, kot neke inštrukcije, kjer lahko ljudje pridejo k meni, če imajo kakšne težave z različno tehnologijo – računalniki, pametni telefoni itd. 2017 pa sem prvič vodil lasten tečaj – videomontaža.

Trenutno smo v nadvse zanimivem obdobju, ko je skoraj vse na »pavzi«, ampak na LUR-u nadaljujemo naprej z online tečaji. Zaenkrat sicer samo pomagam udeležencem, da se povežejo, ampak morda se v bodoče rodi še kaj, jaz bi vsekakor rad nadaljeval s sodelovanjem, ga morda še nadgradil, v kolikor bo to možno.

V vsakem primeru čestitam LUR-u za 60 let, naj jih bo še veliko. Za začetek vsaj še naslednjih 60!

Za konec bi se pa rad zahvalil vsem, ki so bili del te moje zgodbe, vsak je odigral pomembno vlogo in vsakemu posebej sem hvaležen za vse – Sandra, Mateja, Mojla, Jasmina, Mija, Lili, Adrijan, Tjaša, vsi moji sotrpini – pumovci, in ne mi zameriti, če sem še koga pozabil, vseeno je minilo že skoraj 15 let, z veliko večino pa nismo več v kontaktu – v glavnem, hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe, neodvisno od tega ali sem vas omenil ali ne!

Lepo se (s)mejte!

Kristjan, 36 let

Avtor fotografije: Kristjan Čubranič

ŠESTINŠTIRIDESETA ZGODBA

Pozitivno mnenje, potrpežljivost in čas

Pozitivna odskočna deska v prihodnost, v kateri prej nisem videla smisla. Spoznala sem, da je v vsaki napaki, vsakem žalostnem sporočilu življenja, lahko tudi nekaj pozitivnega. Na PUM sem prišla zgolj zaradi tega, ker je tja hodila tudi moja zelo dobra prijateljica, pa sem sama pri sebi rekla, zakaj pa ne bi šla še jaz. No, tako se je začelo. Nadvse pozitivne, nasmejane, prijazne mentorice so mi slej ko prej začele »težit« naj se lotim dokončati svojo srednjo šolo. Takrat sem bila še zelo trmasta in psihično nestabilna, zato jih seveda nisem poslušala. S svojimi pozitivnimi mnenji, potrpežljivostjo in časom, ki so si ga mentorice vzele za vsakega pumovca posebej, so dokazale, da njihovo delo in njihovo res ogromno srce lahko »iz dreka« spravi tudi nekoga, ki ne vidi smisla v svojem življenju in se mu dogajajo res najhujše in boleče stvari. No, po enoletnem vztrajanju so mentorice dosegle, da sem se vpisala na Ljudsko univerzo Radovljica, kjer sem potem z njihovo pomočjo, s pomočjo prijateljev in zaposlenih na LUR-u uspešno zaključila šolo s poklicno maturo. Velika zahvala za mojo dokončano šolo, za trenutno pozitiven pogled na svet, za moje stabilno psihično stanje gre vsem mentoricam na PUM-u in LUR-u. Trenutno sem zaposlena in predvsem srečna, da so mi dokazale, da tudi SLABE STVARI LAHKO PRINESEJO NEKAJ DOBREGA. NASTJA, JASMINA, MOJLA, MATEJA, GABI, MAJA, MIJA in pa vse ostale… Nikoli se vam ne bom mogla zahvaliti za vse, kar ste naredile zame, za vse spodbudne besede, za vse solze sreče, žalosti in pa vse lepe in iskrene pomembne nasmehe! BEJBE, OSTANITE TAKE, K STE, vi PUM-ovci pa, če še ne spoštujete tega kar vam ponujajo, začnite to spoštovati! V nobeni šoli, nobenih drugih ustanovah ne boste deležni take iskrenosti in take pomoči kot ste ju deležni na PUM-u!«

K., 26 let

• 

  Gledališče senc na praznovanju 60-letnice LUR v parku v RadovljiciFoto: Jona Razinger

PETINŠTIRIDESETA ZGODBA

Ko se ti življenje zakomplicira

V srednji šoli sem kot drugi najstniki iskal svojo identiteto, kdo sem, kaj sem, zakaj sem. Kot otrok sem bil bolj sramežljiv in sem, kljub temu, da sem si želel, težko vzpostavljal nove odnose, sploh po naši selitvi iz Škofje Loke v Gorje. Novo okolje, novi ljudje, nov način življenja. To je bilo v drugem razredu in nekje do srednje šole se ni kaj dosti spremenilo. Sem pa vedno rad užival življenje in vse kar mi življenje ponuja. Moji interesi so se menjali kot noč in dan, poskušal sem vedno nove stvari, odkrival nova okolja in kulture. Z vstopom v srednjo šolo so se mi stvari začele odpirati. Moj krog prijateljev se je razširil, svet je postajal večji. Ogromno sem žural, vedno manj bil v šoli in zaradi moje motnje pozornosti, tudi čas, ko sem bil v šoli, ni bil ravno 100%. Zgodilo se je, da me je takratna rave scena zelo potegnila in pripeljala s sabo vse užitke, ki spadajo zraven. Ena stvar je vodila k drugi in na koncu sem pustil srednjo šolo in pristal na PUM-u.  PUM je bil v mojih kriznih časih zame usmeritev. Takrat se mi seveda niti približno ni zdelo tako.  Potem pa sem spoznal, da lahko nekam hodim, da mi ni dolgčas in da mi ni treba vsak dan osem ur sedeti v šolski klopi. Dobil sem nove prijatelje s podobnimi interesi, tudi oni so imeli največji interes rave.

Preko dela na PUM-u, z delavnicami in preko individualnega dela z mentoricami se je dogajalo nekaj, česar se takrat nisem zavedal in nisem vedel, da bo kasneje imelo tak vpliv name. Nenehno spodbujanje s strani mentoric k osebnim interesom, opravljanju izpitov,  vztrajanju, kljub temu, da so se včasih stvari zdele brezizhodne, sodelovanje in delo v skupini, je pripomoglo, da sem razvijal nove dobre vzorce in uničeval stare, da sem razvil odgovornost do sebe, svojega življenja in družbe, povečal sem zmožnost koncentracije in fokusa, razvil veliko osebnih interesov, med katere spada tudi kuhanje in odkril kaj bi dejansko rad počel v življenju. Tako sem s pomočjo PUM-a uspešno zaključil srednjo turistično šolo, opravil peti predmet iz angleškega jezika in se vpisal na Fakulteto za socialno delo. Med tem sem nekaj časa delal v PUM kot prostovoljec in kasneje opravil še licenco za mentorja PUM. Kot mentor na žalost zaradi pogojev nisem delal ravno dolgo, vendar me to ni oviralo, niti potrlo. Diplomiral sem iz socialnega dela in se za nekaj časa zaposlil v PUM Koper.

Trenutno me je pot malo odnesla od socialnega dela in mentorstva, ker delam na Škotskem kot osebni asistent mlademu fantu, ki je skočil na glavo v plitvino in si zlomil vrat. Vendar moja želja po mentoriranju ostaja in bom najbrž prej ko slej prišel nazaj.

Brez PUM-a ne vem kje bi bil in kaj bi delal. Mogoče bi bilo veliko slabše. Ne vem. Vem pa, da sem zelo hvaležen za mojo pot s PUM-om in mentoricami. To, da se nekdo, ki se mu je življenje zakompliciralo, ustavilo zaradi tega ali onega razloga, odloči iti na PUM, je najboljša odločitev, ki jo lahko sprejme.

Klas,

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

  2011

• 

  Mladinska izmenjava v Nemčiji

• 

  Mladinska izmenjava v Nemčijipreko puma

• 
• 
• 
• 

ŠTIRIINŠTIRIDESETA ZGODBA

Še slabša stvar od tega, da ti ni uspelo, je to, da nisi nikoli zares poskusil

Pisalo se je leto 2002. Po neuspešno zaključeni osnovni in srednji šoli, sem se vpisal v program PUM v Radovljico. Zmeden in pod vplivom marsikaterih substanc sem spoznal, da obstaja program, ki bi mi lahko pomagal v moji trenutni situaciji in stiski. S pomočjo mentoric na PUM-u sem uspešno zaključil osnovno šolo, vključeval sem se v dejavnosti, ki so imele pozitivne učinke na mojo trenutno situacijo in življenje, na primer,  posneli smo film Kekec se vrača. To je bila moderna zgodba, ki smo jo pumovci sami napisali. Imel sem glavno vlogo, igral sem Kekca, slepo Mojco pa je igrala moja takratna punca. To je bila enkratna izkušnja, predvsem pa nas je vse pumovce in mentorice še bolj povezala med seboj in ustvarili smo pristna prijateljstva, ki trajajo še danes. Kar mi je ostalo najbolj v spominu, je to, da sem se na PUM-u počutil resnično sprejetega. Nihče me ni obsojal zaradi mojega načina življenja ali mojih pogledov. Želeli  so pomagati in tudi ustvariti realen uvid v mojo zasvojenost in druge probleme, s katerimi sem se soočal v tistih divjih najstniških letih in letih neomejene »svobode«, ki me je tudi pripeljala do situacije, v kateri sem se moral odločiti za življenje ali počasno »umiranje« na obroke pri uporabi prepovedanih drog. Seveda je vmes minilo še nekaj let, preden sem se dodobra soočil s svojo situacijo, pa vendar sem se odločil, da svoje življenje spremenim. Odločil sem se za zdravljenje v komuni in za dobra tri leta odšel v Skupnost Srečanje v Italijo, Švico in Slovenijo. Izkušnja komune je moje življenje popolnoma spremenila. Spoznal sem lepote življenja in kaj je resnična svoboda, predvsem pa lastne zmožnosti in kvalitete, za katere prej nisem niti vedel, da obstajajo. Že kmalu po vrnitvi iz komune, sem bil spet v kontaktu s PUM-om in sicer s pričevanji trenutnim udeležencem PUM-a o zasvojenosti in izhodu iz le-te. Po prihodu iz komune sem še vedno imel dokončano le osnovno šolo. S pomočjo CSD Radovljica in Zavoda za zaposlovanje Radovljica sem se vključil v izobraževanje in dokončal srednjo poklicno šolo smer-poklicni voznik. Videl sem, da je pot izobraževanja vsekakor pomembna in človeku daje občutek vrednosti in vsesplošno znanje. Leta 2013 sem se zaposlil v društvu za delo z mladimi v stiski Žarek kot laični terapevt z osebno izkušnjo zasvojenosti, v programu komun: skupnost Žarek. Že od leta 2006 sem bil redno v stiku z Društvom Žarek, od leta 2009 pa sem se redno mesečno udeleževal skupin za bivše odvisnike, ki jih vodi predsednica Društva Žarek Ivanka Berčan. Te skupine so mi odpirale pogled na reintegracijo v življenje po komuni in mi nudile potrebno podporo za lažje in boljše vključevanje v družbo. Z zaposlitvijo v Društvu  Žarek sem spoznaval tudi drugo plat zasvojenosti, tokrat iz strani tistega, ki lahko pomaga in razume z lastno izkušnjo premagane zasvojenosti od prepovedanih drog. Še nekoliko  prej sem zaključil drugo izobraževanje in sicer smer logistični tehnik, potem pa sem s pomočjo in financiranjem Društva Žarek, uspešno zaključil visokošolsko izobraževanje smer Psihosocialna pomoč na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. V februarju sem uspešno opravil tudi strokovni izpit na področju socialnega varstva in tako postal strokovni delavec na področju socialnega varstva. Še vedno sem v stikih s PUM-om in Ljudsko univerzo Radovljica, tako osebno kot službeno. Kar nekaj uporabnikov Skupnosti Žarek se vključuje v programe izobraževanja na LUR in jih uspešno zaključuje, kar je pomemben dosežek za bivše uporabnike od prepovedanih drog. Zaključeno izobraževanje jim vsekakor izboljša in odpira možnosti pri vključevanju nazaj v družbo in pomaga pri ohranjanju abstinence. Verjamem, da ima vsak človek možnost spremeniti svoj način in kvaliteto življenja, pri vsem tem pa včasih potrebuje samo nekoga, ki razume in ga spodbuja. Zato zaključujem to zgodbo z rekom iz komune, ki me spremlja skozi zadnja leta: »Še slabša stvar od tega, da ti ni uspelo, je to, da nisi nikoli zares poskusil!« (A. F)

Mitja, 34 let

• 

  Na koncertu skupine Megadeath v Italiji

• 

  Nekaj ur pred odhodom v komuno

• 
• 

  V skupnosti Žarek

• 

  Rave party, Meet me festival, Divača

TRIINŠTIRIDESETA ZGODBA

Srce gorenjskih čebelarjev

Nepredvidljivo vreme, ki veliko pogosteje uničuje čebelje paše, velika okuženost čebel z varozo, boleznijo, ki jo povzroča zajedavec varoja in vedno več birokracije, so izzivi, s katerimi se čebelarji srečujemo pri vzreji čebel.

Izobraževanje, izmenjava mnenj, povezovanje čebelarjev; to so trenutne rešitve, s katerimi čebelarji dokaj dobro obvladujemo trenutno situacijo v čebelarstvu in veliko vlogo pri tem igra tudi ČRIC Lesce.

Lahko bi rekel da je ČRIC srce gorenjskih čebelarjev. Tu čebelarji, preko predavanj in izobraževanj, dobijo vso čebelarsko znanje, na druženju ob kavi v lokalu si stari in mladi čebelarji izmenjujejo izkušnje in ideje. Izredno pohvale vredna pa je tudi satišnica,  že nekaj let oddajam vosek za izdelavo satnic in sem izredno zadovoljen.

Sam osebno Čebelarski center zelo rad obiščem, saj se človek ob vonjih voska, ki diši iz satišnice, ob smehu, ki se ga sliši po celem centru, sprosti in se ob dobri družbi napolni z pozitivno energijo.

• 

  Podelitev nagrad v tekmovanju senzoričnega ocenjevanja medu, Festival medu in Dan medu v kulinariki 2018, ČRICG

• 

  Podelitev priznanj z ocenjevanja medu 2019 v organizaciji Čebelarske zveze Gorenjske

• 

  Donacija medu RK Radovljica za socialno ogrožene družine, ki smo ga zbirali v ČRICG, december 2019

DVAINŠTIRIDESETA ZGODBA

Imeti družino, hišo in psa.

ENAINŠTIRIDESETA ZGODBA

Od problema do proFITa

ŠTIRIDESETA ZGODBA

Moj spomin na PUM

V šoli smo delali refleksijo svojega življenja in ko sem se poglobila v svoje spomine, sem se spomnila mentorice Nastje in kaj vse sem dosegla s pomočjo PUM-a. Bil je pomemben del mojega življenja. Iz  srca se zahvaljujem, ker brez Nastje in PUM-a mi ne bi uspelo. Obupavala sem, da ne bom naredila srednje šole, sedaj pa študiram pedagogiko v Celovcu. Hvala za vso podporo.

Patricija, 23 let

DEVETINTRIDESETA ZGODBA

ČRICG – Čebelarski razvojno izobraževalni center Gorenjske

Čebelarski razvojno izobraževalni center Gorenjske je osrednja čebelarska institucija v našem okolišu. Na začetku čebelarske poti sem ključna navodila za delo s čebelami dobil na tečaju za začetnike, ki se redno odvija v našem centru. Za napredno znanje so poskrbeli predavatelji s Čebelarske zveze Slovenije, Kmetijskega inštituta Slovenije in Veterinarske fakultete, svoje izkušnje so delili tudi profesionalni čebelarji, tako domači kot tudi strokovnjaki iz tujih držav. Prostori centra so primerni za organiziranje sestankov čebelarskih zvez in društev, debatnih večerov, raznih delavnic in delavnih akcij. Ključnega pomena je prav gotovo satnišnica, kamor čebelarji pripeljemo lastni vosek, kjer nam ga razkužijo in predelajo v satne osnove, kar je bistvo vsakega čebelarstva. V pritličju se nahaja pisarna javno svetovalne službe, kjer svetovalka specialistka za ekonomiko čebelarje usposablja predvsem na področju zakonodaje. Ob vhodu v stavbo je priročna tudi trgovina, kjer lahko čebelarji nabavimo vse potrebno orodje za delo s čebelami. Poskrbljeno je tudi za apiterapijo, saj si na terasi centra lahko s pogledom na čebelnjak in medoviti vrt privoščimo limonado z medom.

Erik Luznar, 30 let

OSEMINTRIDESETA ZGODBA

ZGODBA

Že kot otrok sem spoznala Delavsko univerzo Celje, kjer je moja mama uspešno zaključila vse stopnje tečaja Esperanta, tedaj zelo popularnega jezika. Kot gimnazijka sem se pri šestnajstih letih tudi sama vpisala v tečaj nemškega jezika na isti Delavski univerzi.

Po poroki sem postala Gorenjka in se kmalu spet srečala z Delavsko univerzo– tokrat v Radovljici. Še danes ne vem, zakaj sem se takrat vpisala v šiviljski tečaj, bilo pa je res zabavno.  Rada sem hodila v graščino, kjer smo kurili peč na drva in vsako srečanje se je zaključilo z obveznim čajem ter prešernim smehom. Kasneje sem nekaj enostavnih stvari res zašila doma, vse s » šivom naravnost«. Kljub začetnemu navdušenju, se je moja šiviljska kariera kasneje končala.

Takrat še nisem vedela, da me bo življenje zopet pripeljalo pod streho te ustanove, takrat že imenovane  Ljudska univerza –  tokrat kot sodelavko. Prišla sem v dober in zanimiv kolektiv ter pričela z delom, ki me je neizmerno veselilo ter izpolnjevalo. Še danes sem hvaležna za ta privilegij, da sem lahko sodelovala z udeleženci Ljudske univerze, kot tudi udeleženci Projektnega učenja mlajših odraslih (PUMO), na individualni način – preko učne pomoči. V tem procesu se lahko stkejo zelo osebni, za vse sodelujoče prisrčni odnosi, ki bogatijo življenje. Vzporedno z učenjem poteka tudi medsebojno spoznavanje, motiviranje, pomoč pri iskanju novih rešitev, podpora do uspešnega zaključka izobraževanja. Vsi, ki se izobražujejo ob delu, morajo imeti visoko motivacijo ter seveda tudi dobro organizacijo, da zmorejo vse obveznosti v službi, doma in v šoli. Tako smo skupaj delili lepe in manj lepe trenutke v življenju, ki nas vse dohitijo. Proces učenja je potekal obojestransko. Tudi jaz sem se od vseh ogromno naučila in tudi mnogo lepega dobila.

Kot bi mignil sem prispela do tretjega obdobja- upokojitve. Glede na to, da sem se pred mnogimi leti zdravila za rakom, sem se sploh počutila » zelo nagrajeno«.

Zdaj še vedno prihajam na Ljudsko univerzo – tokrat ponovno kot udeleženka. Obiskujem več tečajev in razna zanimiva predavanja. Tukaj se srečujemo veseli ljudje, odprtega duha,  vedoželjni, ustvarjalni, širimo si nova obzorja. Pridno skrbimo za mentalno in telesno zdravje. Naše šolanje je res zelo prijazno: brez ocen, veliko pohval, spoštljiv odnos ter veliko empatije med predavatelji in udeleženci.

Več novega kot se naučimo, bolj se strinjamo  z modrim Sokratom : “VEM, DA NIČ NE VEM!”

Eno pa z gotovostjo vem – enako je zapisala tudi dr. Sanja Rozman : “Edino, v kar je vredno vlagati,  so dobri medčloveški odnosi in ljubezen !”

In to na Ljudski univerzi Radovljica tudi delamo!

Hvala vsem strokovnim delavkam za bogato paleto možnosti izobraževanja in za vedno prijazen pristop!

Lili, 67 LET

• 

  Podelitev zaključnih in maturitetnih spričeval na lUR.

• 

  Mateja Rozman Amon in Lili Kozinc na podelitvi nagrade za uspešno izvajanje programa PUM. V Žalcu, četa 2011

• 
• 
• 

  Rožnate pletenine v mesecu oktobru - boj proti raku dojk.

SEDEMINTRIDESETA ZGODBA

Moja izkušnja z LUR

Ob upokojitvi je bila moja prva pot na Ljudsko univerzo Radovljica. Pred šestimi leti sem se najprej vključila v program zeliščarstva in letos sem ga ponovno obiskala. Ker mi je bilo zelo všeč, sem se vključila v še več programov. Obiskovala sem računalniški tečaj, ustvarjalnice, programe za osebno rast, potopisna predavanja, itd. Na ljudski univerzi sem redna obiskovalka. To mi daje smisel in živost, ohranjam svoje miselne, kot tudi telesne sposobnosti. Nekatere teme so se me še posebej dotaknile in pozitivno vplivajo name in pripomorejo k moji osebni rasti. Spoznala sem veliko novih ljudi, skupaj spijemo kakšno kavo in se malo podružimo. Trenutno se najbolj posvečam zdravju, zlasti vadbi za hrbtenico in masaži stopal. Predavateljice so prijetne in nas sprejemajo in dajejo občutek sprejetosti. Hvaležna sem LUR-u in lokalni skupnosti, ki nam omogoča, da lahko obiskujemo vse te brezplačne programe.

Olgica, 62 let

ŠESTINTRIDESETA ZGODBA

PO PETDESETIH LETIH PONOVNO V ŠOLSKE KLOPI

Minilo je dvanajst let odkar sem začutila ponovno potrebo po izobraževanju. Takrat sem se udeležila tečaja rodoslovja, kar raziskujem še danes. Izdelala sem štiri rodovnike, peti je v delu. Segajo daleč nazaj, v leto 1634.

Vse kar sem sem obiskovala na Ljudski univerzi Radovljica bi lahko naštevala v nedogled. Računalniška začetna in nadaljevalna tečaja, tečaj pametnih telefonov, zeliščarstvo, pravni nasveti, cestno prometni predpisi, tečaj grafologije, predavanja o zdravju, demenci, delavnice izdelave novoletnih vizitk, okraševanje pirhov v različnih tehnikah, poslikava panjskih končnic.

Posebno mesto imajo delavnice mozaika. Ogledala, vaze, sklede, namizne lučke in čebelica ob svetovnem dnevu čebel. Pride dan, ko sem brez energije in vstopim skozi vrata LUR-a. Poslušam, ustvarjam in na koncu začutim željo po vračanju. Vedno pravim, da je LUR moj drugi dom.

Predavatelji so večinoma mladi in učijo nas starejše, upokojence. Naj zaključim z mislijo:

„Učitelji, predavatelji mladi, učenci, slušatelji stari – to naše družbe nič ne kvari.“

Iskrene čestitke ob 60-letnici uspešnega poslovanja in za prejeta priznanja.

Pavla Marolt, 84 let

• 

  Mozaična lučka, ki jo je Pavla izdelela za pravnuka Filipa.

PETINTRIDESETA ZGODBA

TEČAJ ŠPANŠČINE ALI IZPOLNITEV DOLGOLETNE ŽELJE

ŠTIRIINTRIDESETA ZGODBA

LUR in jaz

Moram priznati, da za Ljudsko univerzo Radovljica? nisem slišal, dokler se po upokojitvi nisem preselil k svoji partnerki.?Ona je že obiskovala delavnice na Ljudska Univerza Radovljica Lur in me je vključila zraven.?‍♀
Spominjam se svoje prve delavnice pletenja košar. Žal pa košare zaradi bolezni nisem dokončal.? Bil sem v prvi skupini izdelave modernega mozaika. V mozaik smo oblekli cvetlični lonček in ogledalo.?? Izdelava je bila tudi zabavna, saj smo se z mentoricama skupaj učili. Lepo je videti kam so ti začetki pripeljali.
Delo z računalnikom sem poznal toliko kot večina zaposlenih. To se pravi, da sem znal na računalniku poiskati in narediti to, kar sem rabil za službene potrebe. Najprej sem se vpisal na začetni in nato nadaljevalni tečaj računalništva. Le tega sem zaradi utrjevanja znanja tudi ponavljal. ?????
Po upokojitvi sem se začel več ukvarjati z mojim hobijem iz najstniških let. Ker pa je danes za fotografijo potrebno obvladovanje digitalnih fotoaparatov, je bilo kot na dlani, da se bom udeležil foto tečajev, ki jih organizira LUR.? Po začetnem in nadaljevalnem tečaju sem ugotovil, da bi bilo lepo, če bi znal na fotografijah popraviti napake nastale pri fotografiranju. Tečaj Photoshopa je bil kot naročen zame.⌨? Ker pa je bila to zame »španska vas«, sem na prvem tečaju zavzeto poslušal, sledil navodilom mentorja Aljaža?‍? in tudi doma obnavljal pridobljeno znanje. Seveda je photoshop za laika zahtevna stvar in sem tečaj še nekajkrat ponavljal. V skupini smo bili več ali manj isti udeleženci.
Z odprtjem Medgeneracijski center Bled-Radolca, sem začel tečaje obiskovati na Bledu, ker mi je precej bližje. Že četrto leto tudi redno obiskujem telovadbo »Razgibajmo hrbtenico«. ?‍♂?‍♂?
Udeležil sem se tudi izletov v organizaciji Ljudska Univerza Radovljica Lur in Medgeneracijski center Bled-Radolca. Po izletu sem naredil PP predstavitev naših ogledov. ??Pri izdelavi predstavitev sem uporabil znanje pridobljeno na tečajih in delavnicah. ??‍??‍?
Hvala vsem zaposlenim za trud. Ste super ekipa in v čast mi je, da vas poznam.??

Peter Jereb, 63 let

• 

  Praznovanje 60 let LUR

• 

  Obisk blejskega gradu

• 

  Tečaj filcanja

• 

  Delavnice v Medgeneracijskem centru Bled

• 

  Francka ustvarja

• 

  Izlet MC Bled

• 

  MC Bled

• 

  MC Bled

• 

  Tečaj modernega mozaika na LUR

• 

  Francka Srna nam je za 60 let izdelala te čudovite rdeče nageljčke

• 
• 
• 

  Izlet v Žičko kartuzijo

TRIINTRIDESETA ZGODBA

Moje izkušnje z LUR-om

Vsaj deset let sem redni obiskovalec LUR-a? in ga skoraj ne morem več pogrešati. Resnično je to organizacija, ki nam starejšim, v obdobju, ko smo zaključili aktivno zaposlitev, nudi celo vrsto aktivnosti in znanj, ??? za katere prej nismo imeli časa, obenem pa se tam srečujejo ljudje, ki imajo enake interese. Naučil sem se uporabljati internet ter pametni telefon ??☎, zvedel veliko novega o fotografiranju?, zlasti dolgo pa sem bil slušatelj zgodovine. Posebej se mi je vtisnil v spomin mednarodni projekt v okviru programa Grundtvig, ki je potekal v letih 2010 in 2011. To je bil projekt, ki ga je financirala Evropska skupnost??, v njem pa so sodelovale Portugalska, Madžarska, Belgija in Slovenija. ????????Imel sem srečo, da sem bil izžreban za pot v Ostende v Belgiji, kjer je bilo srečanje s tematiko glasbe in plesa. Seveda smo se dobro pripravili s filmčkom, v katerem smo predstavili našo deželo. Tridnevno druženje v celodnevnih delavnicah in z obilo plesa ter tudi ogledom znamenitosti mest Ostende in Brugge je bilo izredno zabavno in sproščujoče. Še več aktivnosti je zahtevalo srečanje v Radovljici s tematiko mode.???? Pod budnim očesom mlade kreatorke Petja Zorec smo tri tedne ustvarjali oblačila iz starih kosov oblačil in jih nato skupno z ostalimi udeleženci predstavili na modni reviji v baročni dvorani. Naše goste smo popeljali tudi na Bled in na plesni večer k Avseniku.
Nov projekt v programu Grundtvig se je ponovil v letih 2014 in 2015 s tematiko iz zgodovine in naslovom Evropska zgodovina skozi gradove. ? V tem obdobju je imela prof. Jevševarjeva kakih dvajset rednih slušateljev zgodovine in ni bilo težko dobiti kandidatov za sodelovanje. Tokrat so sodelovale države Anglija, Španija, Madžarska in Slovenija. ????????Sam sem se udeležil srečanja v Cornwallu v Angliji ter v Barceloni. To so bile enkratne izkušnje ob spoznavanju drugih kultur in druženju ljudi nad 50 let. Tu velja pripomniti, da so bila druženja v Sloveniji najbolje organizirana in da so se vsi naši udeleženci temeljito pripravili. ??V Sloveniji smo predstavili deželo s posnetim filmom ter v naravi z ogledom gradov Kamen in Pusti grad, Bleda z Blejskim gradom ter Celjskega gradu in Rimskega muzeja.
Dejavnost LUR-a se je v teh 60 letih obstoja močno razširila in je pomemben faktor tako za mlade kot starejše za pridobivanje novih znanj in sposobnosti. Vsem sodelavcem LUR-a čestitam ob jubileju in samo želim, da tako uspešno nadaljujejo svoje delo.

DVAINTRIDESETA ZGODBA

Od leta 1977 do danes

Včasih smo ji rekli Delavska, danes pa Ljudska univerza. Ljudska Univerza Radovljica Lur Oba izraza implicirata preprostost, ljudskost, dostopnost. ??‍♂?‍♀Zato se na LUR-u ne srečuje zgolj mlada intelektualna smetana, temveč raznolikost mnogih ljudi ne glede na leta, ki v tej ustanovi vidijo možnosti za graditev svojega znanja in svoje osebnosti.
Prvič sem se z LUR-om, takrat še z Dur-om, srečala daljnega leta 1977, ko sem se vpisala na izredni študij ekonomskega tehnika.?? Imela sem sicer končano tekstilno šolo??, vendar je takratna miselnost nekako velevala, da je najlepše delati v pisarnah??. Mogoče smo prav zato vsi sošolci prvi opravljen izpit izdatno proslavili, skoraj tako, kot da smo že maturirali. Tudi sicer smo se družili, se skupno pripravljali na izpite in malo oponašali pravo študentsko življenje. Večina smo bili že poročeni in imeli otroke. ?‍?‍?‍?Maturirati nam je uspelo v štirih letih. Kljub temu pa sem ostala v svojem poklicu, saj me je namesto v zakajene tovarniške ali uradniške pisarne vleklo k ustvarjanju novih modelov oblek?????, sodelovanju na modnih revijah, obiskovanju modnih sejmov doma in v tujini. Treba se je spomniti, da smo Slovenci imeli včasih izjemno kvalitetne tekstilne tovarne, danes pa večinoma kupujemo tujo robo, največkrat »made in Asia«.
V tekstilu sem dočakala tudi pokojnino in se kot mnogi upokojenci vprašala: »Kaj pa sedaj?« In ta »sedaj« je tipično upokojenski. Časa za vse dejavnosti enostavno zmanjkuje. In »krivec« za to je tudi LUR.? Tam sem najprej začela z obiskovanjem računalniških tečajev??, nadaljevala z zeliščarstvom?, fotografijo?, angleščino, izdelavo keramike, nakita, mozaika…in ne vem še s čim vse. Skratka, LUR je postal stalnica v mojem življenju.
Rada obiskujem tudi Medgeneracijski center Bled-Radolca Medgeneracijski center Bled, ki sodi pod ljudsko univerzo Tam si med drugimi dejavnostmi tudi sami izdelamo pustne kostime in sodelujemo na blejski maškaradi. Bila sem tudi mentorica ostalim obiskovalkam, ko smo šivale oranžne jopice za jutranjo telovadbo. ?‍♀
Tudi na Pumo Radovljica PUM-u, ki je del LUR-a, sodelujem kot prostovoljka. Modrost in mladost se morata malo mešati, zato »naši mulariji«, kot mladim ljubkovalno rečemo, pomagam pri različnih opravilih, npr. izdelavi lutk za njihove predstave, različna oblačila različnih modnih obdobij, izdelke za prodajo na božični stojnici…Vedno se razveselim njihovega SMS-a, ko najprej napišejo: »Drage dame/naše zlate dame«, potem pa sledi simpatično povabilo k novim idejam in ustvarjanju. Drobno pozornost pa nam prostovoljkam izkažejo z odličnimi velikonočnimi ali novoletnimi kosili in kakšnim piknikom.?????
Z dekleti, zaposlenimi na LUR-u, je lepo sodelovati. ?‍♀?‍♀?‍♀?‍♀?‍♀?‍♀ Lep občutek mi že pričarajo s tem, ko nas vedno nekaj dni pred kakšnim tečajem s prijaznim SMS-jem ?obvestijo: Ne pozabite na…Skratka, skrbijo za nas, mi pa skrbimo za LUR, da živi in bogati naše življenje.

• 

  Matura leta 1981

• 

  Študijski krožek izdelava nakita s Huvbertom

• 

  Maškare v Medgeneracijskem centru Bled

• 

  Šivanje lutk za predstavo "Sneguljka in sedem palčkov"

• 

ENAINTRIDESETA ZGODBA

PO ZNANJE NA LJUDSKO UNIVERZO RADOVLJICA

Daleč nazaj mi uhajajo misli. V čas, ko sem bila zaposlena, in so se v službi pojavili prvi računalniki, le do našega delovnega mesta niso prišli. Takrat sem sklenila, da si bom ob upokojitvi z odpravnino kupila računalnik. Rečeno storjeno. Ja, kaj pa znanje? Nisem ga imela, samo željo. In tu se začne moja pot v Ljudsko univerzo Radovljica. Začetni računalniški tečaj, pa ponovno začetni računalniški tečaj, da sem si bolj utrdila osnovno znanje. Potem pa smo sošolci, bilo nas je osem ali devet, začeli našo skupno pot z nadaljevalnimi tečaji računalništva. Ni nas povezovalo samo učenje in znanje, temveč tudi druženje. Mene so zadolžili za zapiske iz predavanj in fantje so bili brez skrbi. Sproti sem delala vse zapiske in na koncu tečaja sem vse oblikovala, dala izdelat skripte in vsak je dobil svoj izvod. Po urah računalništva smo se sestajali na klepetu in obnavljali snov iz preteklih ur ob kavici ali čaju. Zaključek posameznega tečaja je bil pa navadno bolj svečan, priredili smo ga v Lescah – s podelitvijo potrdil. Zamenjali smo dva učitelja in postajali z željami po znanju vse bolj zahtevni.

Pomembno v tretjem življenjskem obdobju je tudi druženje, ne samo znanje, in LUR nam ga res omogoča z vsem srcem in dušo.

To je samo kanček doživetij na LUR. Veliko je dejavnosti, ki sem jih v teh letih obiskovala, ohranjala znanje in pridobivala nove znance. Kar mi posredno ohranja tudi vitalnost in vedrost.

Anuša, 69 let

TRIDESETA ZGODBA

ZGODBE IZ LJUDSKE UNIVERZE RADOVLJICA

Zakaj zapisati svojo zgodbo za javnost in družbena omrežja? Morda za promocijo, morda za pohvalo ali obujanje spominov? Ne, bolj za prikaz našega življenja, ustvarjanja, učenja nekoč in danes ter vse vmes.

Prvi stik z ljudsko ali nekdanjo delavsko univerzo sem vzpostavila v Radovljici, ki je bila še najbližja mojemu tedanjemu domovanju. Obiskovala sem tečaj angleškega jezika, v še ne obnovljeni radovljiški graščini, nekje v zgornjem nadstropju. Učilnico so ogrevali s pečjo na drva in bilo je bolj hladno kot ne. Najbolj se spominjam, da sem se za končni izpit učila med prvomajskim dopustom na obali v Rovinju.

Naslednji stik z Ljudsko univerzo Radovljica sem imela leta 2006, ko sem se s prijateljicami vpisala v nadaljevalni tečaj računalništva. Postala sem redna slušateljica na univerzi, poleg računalništva sem obiskovala fotografske, jezikovne, video tečaje in poslušala razna predavanja. Ljudska univerza mi je omogočila izobraževanje v Ljubljani na »Each one teach one« leta 2012, kjer sem pridobila toliko znanja, da sem postala mentorica računalništva. Od takrat sem prostovoljka. Vodila sem več fotografskih tečajev in predavanj, kot tudi Simbiozo 2013, slovenski projekt, v katerem so se računalništva učili starejši udeleženci.

Udeležila sem se evropskega projekta v okviru programa Grundtvig z naslovom »GenerationXover« v letih 2010-2012 na Madžarskem, v Belgiji in Radovljici.

Sodelovala sem v mednarodnem projektu »Extending Creative Practice« za opolnomočenje seniorjev z video delavnico Digitalis 2012. Projekt je potekal v okviru Vseživljenjskega učenja v Evropi.

V prostorih ljudske univerze sem postavila več skupinskih fotografskih razstav iz evropskih projektov, kakor tudi svoje samostojne razstave – tudi v okvirju JSKD Slovenije v Tednu ljubiteljske kulture leta 2016.

Da ne boste mislili, da smo se samo resno učili, smo se tudi veselili in hodili na izlete po Sloveniji in v Avstrijo ter Italijo. Vedno je bilo veselo, zabavno in dobro organizirano.

Vsa leta sem se učila in izobraževala, kar počnem še danes in tako nameravam nadaljevati  tudi v prihodnje. Kajti ni pomembno samo redno izobraževanje na javnih šolah od osnovne šole naprej, temveč tudi širjenje svojega znanja sleherni dan – torej vse življenje.

Vida Markovc, 67 let

• 

  Modna revija, Grundtvig 2012

• 

  Vida vodi fotografski tečaj na LUR

• 

  Samostojna fotografska razstava

• 
• 
• 

  Fotografije s telefonom in njihova obdelava

• 

  OLYMPUS DIGITAL CAMERA

• 
• 

  TVU 2009

• 

  Mobilnost na Madžarskem, Grundtvig 2011

• 

  Medkulturni večer v Belgiji, Grindtvig 2011

• 

  Skupina na računalniškem tečaju 2006

• 

  Računalništvo z Alešem Korbarjem 2006

• 

  Simbioza 2013

• 

  Simbioza 2013

DEVETINDVAJSETA ZGODBA

ZGODBA IZ GRAŠČINE

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, sem še kot študentka začela delati v recepciji Čebelarskega muzeja v radovljiški Graščini. Poleg Muzejev radovljiške občine in glasbene šole je v Graščini deloma v prvem in deloma v drugem nadstropju gostovala Ljudska univerza Radovljica. Delati v stavbi, kjer je nekdaj domovala grofovska družina Thurn – Valsassina, se mi je zdelo silno imenitno. Vsaj v poletnem času, ko so zidovi nudili prijetno hladno zavetje pred zunanjo vročino. Ko pa je prišla zima, se je zgradba pokazala v drugačni luči. Ker ni bilo centralnega ogrevanja (kot ga še danes ni v vseh prostorih Graščine), so bile sobe mrzle in vlažne. V pisarnah smo si pomagali z električnimi pečmi, preostali prostori pa so bili neogrevani ali so imeli peči na drva. V spominu so mi ostale predvsem učilnice Ljudske univerze v drugem nadstropju, ki so jih takrat še ogrevali z drvmi. Teh drv ni bilo malo in dvigala v tistem času v Graščini ni bilo. Na moje presenečenje, kajti takrat smo bili že precej vajeni razkošja centralnih kurjav, je ta drva po stopnicah nosil mož z ogromnim pletenim košem na hrbtu. Ni imel lahkega dela, kar so včasih opazili tudi obiskovalci muzeja in se čudili. A ni trajalo dolgo, Ljudska univerza Radovljica se je preselila v sodobnejše prostore, mož s košem je izginil, turisti v stavbi najdejo druge znamenitosti, Graščina pa je pozimi, vsaj po hodnikih in v prostorih, ki niso ogrevani, še vedno hladna.

Katja Praprotnik, 48 let

• 
• 

  Radovljiška graščina

• 

OSEMINDVAJSETA ZGODBA

MOJ PRVI STIK Z LJUDSKO UNIVERZO RADOVLJICA

Leta 1977 sem začela obiskovati 3. razred OŠ A. T. Linharta v Radovljici, hkrati pa tudi tečaj angleškega jezika za otroke na Delavski univerzi Radovljica.

Sedež DU in vse učilnice so bile takrat v Graščini na Linhartovem trgu. Točne lokacije učilnice se ne spomnim, mislim pa, da smo do nje prihajali po ozkih hodnikih in zavitih stopnicah. Na tečaj sem hodila tudi še v 4. razredu, v 5. razredu pa smo imeli predmet angleški jezik že v šoli.

Učiteljica je bila gospa Simona Čeh, bilo nas je okoli 10 tečajnikov. Pravzaprav se podrobno ne spominjam udeležencev, vem pa da smo se med tečajem klicali z angleškimi imeni. Čigar ime se je dalo prevesti v angleščino, je dobil angleško verzijo svojega. Če pa se ime ni dalo prevesti, si si lahko izbral ime po želji. Jaz sem bila Linda.

Spominjam se tudi izredno lepih učbenikov z rdečimi platnicami. V učbenikih je bilo ogromno slik, teksti pa so bili samo v angleščini brez prevoda. Vem tudi, da smo med urami učenja poslušali veliko posnetih dialogov. Ko sem prišla v 5. razred osnovne šole in se prvič srečala z angleškim jezikom pri pouku, sem bila zelo vesela, saj sem vsaj na začetku že vse znala.

TEČAJ ŠIVANJA

Obiskovala sem 8. razred OŠ A. T. Linharta v Radovljici, ko mi je mami rekla, da če hočem šivati, naj se vpišem v šiviljski tečaj.

Od 5. razreda dalje sem se izredno rada ukvarjala z ročnimi deli, kot pletenje, šivanje, kvačkanje… Spletla in kvačkala sem si puloverje in še raje brezrokavnike. Imela pa sem tudi željo šivati. Naredila sem si peresnice, torbe, oblekice za punčke… večinoma vse iz ostankov blaga ali starih kavbojk. Doma smo imeli Bagat šivalni stroj v leseni omari, ki ga je bilo treba poganjati z nogo. Zelo sem si želela šivati tudi oblačila zase in imeti nov šivalni stroj na elektriko. Mami pa je rekla, če hočeš nov stroj in šivati obleke, moraš obiskovati šiviljski tečaj na Delavski univerzi v Radovljici.

In res so mi doma kupili električni šivalni stroj Bagat Danica v trgovini Elgo v Lescah, hkrati pa sem se vpisala na šiviljski tečaj. Bilo je leta 1982, stara sem bila 14 let. Če se prav spominjam, je bila naslednja najmlajša tečajnica stara okoli 21 let, ostale pa vse precej starejše nekje 30, 40 in več let, tako da so bile najprej malo začudene nad mojo starostjo / mladostjo.

Učile smo se šivati najprej krilo nato pa še bluzo, in sicer vse faze od izdelave kroja po postavi, krojenja blaga in nato samega šivanja. Naučile smo se všiti zadrgo, izdelati gumbnice, zašiti ovratnik…

Tečaj je potekal v popoldansko večernih urah v Graščini. Učilnica je bila nekje visoko ob desni strani notranjega balkona nad stopniščem Graščine. Spomnim se škripajočih lesenih stopnic. Ker smo imeli takrat v osnovni šoli izmenski pouk, sem vsak drug teden, ko sem imela pouk popoldan,  tečaj nekoliko zamudila.

Moja končna izdelka sta bila modro kavbojsko krilo ter rdeča bombažna bluza. Bluza pravzaprav do konca tečaja ni bila dokončana, do konca bi jo morala zašiti doma, vendar tega nikoli nisem naredila. Sem pa od takrat dalje redno kupovala nemške revije s kroji in si po njih šivala hlače, jakne, tudi plašče. V srednji šoli skoraj nisem nosila oblačila, ki ga ne bi sešila sama. Lotila sem se tudi zimske jakne in prehodnega plašča. Nikoli pa nisem šivala za druge, razen za svojega fanta sedaj moža in oba sinova. Ko sem bila študentka nisem imela več toliko časa za šivanje, veliko pa sem spet šivala, ko sem bila na dveh porodniških dopustih; otroške hlačke in jopice za sinova, zavese, okrasne blazine… Že prej pa tudi zame nosečniške tunike.

Zadnja leta imam občasne prebliske šivanja, načelno pa šivalni stroj čaka na to, da si bom spet vzela čas za ta hobi. Vsekakor mi je obiskovanje šiviljskega tečaja v osnovni šoli na Delavski univerzi Radovljica dalo znanje in veselje za celo življenje.

REKLAMNI ZNAK

V letu 1995 se mi je, s svežo diplomo Fakultete za arhitekturo v roki, ponudila drugačna oblika sodelovanja s takrat že Ljudsko univerzo Radovljica. Zaprošena sem bila za izdelavo emblema ali reklamnega znaka. Pripravila sem znak v obliki silhuete starega mestnega jedra Radovljice od železniške postaje do cerkve – pogled iz strani Lancovo. Znak je bil kasneje nekaj časa uporabljan na letakih, vabilih LUR, vendar ne tako čisto tako, kot je bilo prvotno zamišljeno. Doma sem med mojimi skicami znaka našla tudi dve vabili k vpisu v izobraževalne programe s tem znakom. Kmalu nato pa je LUR dobil znak s sovico.

RAZNI TEČAJI

Kasneje sem vsake toliko let obiskovala kakšen tečaj, npr. leta 2001 sem se udeležila Delavnice interneta v obsegu 6 ur. Tega se niti ne bi spomnila, če ne bi v času pisanja te zgodbe doma našla potrdila o udeležbi, na katerem je napisana tudi zanimiva vsebina izobraževanja. Ena od vsebin delavnice je bila »Elementi in delovanja LAN, WAN«. Danes se mi zdi, da povprečnega uporabnika kaj takega sploh ne zanima, glavno da internet deluje kjerkoli in kadarkoli.

ZNANJE NAS AKTIVIRA

V zadnjih letih se na LUR izvaja brezplačen program Znanje Nas Aktivira (ZNA, ZNA2) namenjen odraslim starejšim od 45 let. Takoj, ko sem izvedela za programe v okviru tega projekta, sem se vključila (na srečo sem bila že +45 ?). Od leta 2016 sem obiskovala že kar nekaj tečajev in upam, da jih bom lahko še naprej.  Namen projekta ZNA naj bi bil povečati vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje in mislim, da je bilo to zagotovo doseženo. Poleg tega pa vključenost v tečaje prinese tudi spoznavanje novih ljudi ter prijetne ure sproščenega učenja.

Tanja, 51 let

SEDEMINDVAJSETA ZGODBA

Učenka prej, zdaj in potem!

Z Ljudsko univerzo Radovljica prijateljujem že dolgo. Iz neznanega razloga sem želela pridobiti znanje nemščine. Takrat sem bila na fakulteti. S sestro Ruth sva se obe vpisali in obiskovali tečaje v Graščini. Stara učilnica s pečjo na drva je imela svoj čar. Vzdušje je zaokrožala in vzdrževala dobra družba, z učiteljico na čelu. Tako dobro smo se ujeli, da smo, ko se je učiteljica preselila v Ljubljano in zaključila s poučevanjem v Radovljici, neformalno šolanje nadaljevali kar pri moji sestri Ruth v njeni kletni sobi na njenem domu.

Nato sem se udeležila še tečaja italijanščine, a ga obiskovala le eno sezono. Za študenta tečaji niso bili prav poceni, a takrat pridobljeno znanje mi je prišlo še kako prav na službeni poti, ko sem najprej kot hostesa dve sezoni delala na največjem zimsko športnem sejmu v nemškem mestu München, kjer sem kot absolventka spala v zame prestižnem hotelu Holiday Inn. Po zaključenem študiju sem v tovarni vrat Lip Bled zaradi svojega znanja nemščine lahko odšla na poslovne poti v Švico in Nemčijo. Danes mi znanje nemščine pride prav, ko iščem informacije s področja pridelave zelišč in sadja, se pravi, ob delu na vrtu, njivi ali hišnih opravilih mimogrede obnavljam znanje na YouTube.

Seveda se tudi zadnja leta aktivno udeležujem raznih delavnic in tečajev in lahko rečem, da mi prav vsa pridobljena znanja pridejo še kako prav. Uživam v dobri družbi podobno mislečih ljudi. Želim si, da bom imela še dlje možnosti učenja, da bodo programi na voljo in da bom našla čas za obisk tako dobro zasnovanih izobraževanj.

Učiteljica

Drugo zgodbo pletem zadnjih par let, ko z LUR sodelujem kot prenašalka znanj v programih Medgeneracijskega centra Bled-Radol`ca. Zame so kulinarične delavnice v LUR kalilnica izkušenj ter menjava le teh. Posebej me radosti, da se srečujem z vsemi generacijami, mladimi, delovno aktivnimi in starostniki. Če smem izraziti svoje občutke, se najbolj radostim srečanj v domu starostnikov v Radovljici, kjer se srečujem z osebami, ki so prehodile večji del svoje poti in svoje bogastvo tudi radi podelijo, še raje pa pokusijo tudi kaj povsem novega, do tedaj neznanega. Zato lahko potrdim, da  Ljudska univerza Radovljica z organizacijo izobraževanj zelo celostno vpliva na socialno mrežo v našem okolju, predvsem oseb, ki so vedoželjne.

Mateja, 49 let

ŠESTINDVAJSETA ZGODBA

Znanje je »lajf«

Skozi ogromna vrata sem s strahospoštovanjem vstopila v mogočno radovljiško Graščino. Slikovite baročne dekoracije in glasba, ki je pronicala izza vrat glasbene šole, so me navdajale z mešanico spoštovanja, vznemirjenja in kančkom strahu. Hiša učenosti in znanja. Obiskovala sem tečaj nemščine, dve stopnji. Bila sem še srednješolka, zato mi je bilo nadvse zanimivo, da sem bila kot udeleženka tečaja obravnavana enakovredno odraslim, različnih starosti in poklicev. Pa tudi naše predznanje nemščine je bilo na približno enakem nivoju. Navdušili so me drugačni pristopi poučevanja in učenja, ki so se razlikovali od šolskih, zato je ta za ušesa včasih strog in trd jezik, postal zabaven in privlačen, učenje pa sproščeno, z veliko smeha. Učiteljica je bila še mlada in cenila sem njen spoštljiv odnos do mene, čeprav sem bila med najmlajšimi v skupini. Vse te prednosti neformalnega izobraževanja so me navdušile in v meni zbudile strast do pridobivanja novih znanj. Pa še nekaj se mi je trdno zasidralo v spomin. Prijaznost in srčnost zaposlenih, ki so bili vedno pripravljeni pomagati z odgovorom in nasvetom.

Pridobljeno znanje sem takoj po študiju potrebovala že v moji prvi službi pri vsakoletnem obisku knjižnega sejma v Frankfurtu. Prav ponosno sem se v nemškem jeziku pozanimala za pot do sejma in pregledala knjižne novosti. Osnove nemščine so z leti malo zbledele, nekaj pa je vendarle ostalo. Ostali so prijetni spomini na Ljudsko univerzo Radovljica in ljudi, s katerimi sem se takrat srečala. V meni je še vedno želja po novih znanjih. Tako močna, da je z leti ta želja postala hrepenenje, da lahko znanje na prijazen in srčen način prenašam naprej, še posebej mladim.

Letos se mi je želja uresničila. Postala sem del hiše znanja v Ljubljani. V Kariernem Placu – Kariernem centru za mlade (Cene Štupar – CILJ) mladim pomagam, da prepoznajo svoje želje ter potencial in tako uresničujejo svoje sanje.  Najlepše pri tem pa je, da se tudi jaz vsak dan od mladih naučim kaj novega.

Kajti, kot v svojem komadu pravi raper Trkaj: »znanje je sveto, jaz hočem ga najt… znanje je lajf!«

Andreja Glavač, 47 let

PETINDVAJSETA ZGODBA

ŠTIRIINDVAJSETA ZGODBA

Moje ime je Danica Gorenc. Pri 47-ih letih sem se vpisala na LUR, smer Gastronomsko turistični tehnik. Do te odločitve sem prišla po operaciji kolka, kajti imela sem možnost invalidske pokojnine za polovični delovni čas, moja osebna zdravnica pa mi je predlagala poklicno rehabilitacijo. Za to sploh nisem vedela da obstaja, za kar pa sem ji še danes hvaležna. Vse se je zelo hitro odvijalo. Najprej Soča in testiranja, kajti pri teh letih ti kar tako ne plačajo šolnine. Ni  bilo treba čakati, da pridem na vrsto za invalidsko komisijo, takoj so mi dali zeleno luč in se je začelo. Učenje sem vzela resno in odgovorno. Veliko sem naredila za svojo osebno rast, čeprav sem velikokrat slišala, kaj mi bo šola in to največkrat od moje generacije. V družini sem imela podporo samo od mojih otrok. Hvala. Po sili razmer se je malo zavleklo, ampak ker sem izpite opravljala redno in tudi z lepimi ocenami, na ZPIZu ni bilo težav. Na predavanjih sem se dobro ujela z vso mladino. Najraje sem imela predavanja profesorice Vanje Zuljan, pa tudi ostale profesorje lahko pohvalim. Med mojim izobraževanjem se je pripetilo veliko dogodivščin, prisotna je bila trema pred izpiti, pa tudi smeh. Spomnim se, ko smo pisali poskusni test pri slovenščini, bila je čista tišina, malo smo se spogledovali in nasmihali, saj je naš profesor za katedrom utonil v spanje. Dogodkov in spominov je veliko. Ni mi žal, da sem se odločila za to pot, čeprav sem na koncu že malo izgubljala voljo, saj je bila moja nočna mora angleščina. K sreči ima LUR Mijo, ki nam je dihala za ovratnik in tako mi je uspelo opraviti tudi to. S to zmago sem dobila novo energijo in v prvem poskusu v dveh rokih zelo dobro opravila maturo. Zelo sem ponosna nase, saj sem vsem, ki niso verjeli vame dokazala, da kjer je volja je tudi pot. Moj moto je: Poslušaj samo sebe in stoj za svojimi odločitvami, vse ostalo pa je samo srečanje na neki poti.

Vsem udeležencem želim veliko uspeha, prav tako vsem zaposlenim. Sigurno se bom udeležila še kakega tečaja. Trenutno sem zaposlena kot natakarica, moja želja pa je bila postati turistična vodička, ker sem pa že skoraj pred upokojitvijo, se v te vode ne bom spuščala. Niti za en sam trenutek mi ni bilo žal, da sem dihala skupaj z Ljudsko univerzo Radovljica sedem let, saj sem  pridobila ogromno znanja in lepih spominov, ki jih bom v mislih lahko obujala na stara leta. Saj veste, takrat ima človek ogromno časa.

Danica, 57 let

TRIINDVAJSETA ZGODBA

Ljudsko univerzo v Radovljici sem začel obiskovati v letu 2011. Obiskoval sem več programov. V začetku šolanja sem se odločil za smer Trgovec, kasneje pa sem izbral smer Tehnik računalništva, v katerem sem se še najbolje znašel od vseh srednješolskih programov. Za vsa predavanja in izpite so mi omogočili, da sem jih, v nasprotju z rednim šolanjem, opravil v mirnem in prijaznem okolju. Odnosi med profesorji in sošolci so bili profesionalni in hkrati prijateljski. Vsakič se z veseljem spomnim trenutkov, katerih sem bil deležen v tej ustanovi. Najbolj v spomin pa so se mi vtrli dogodki pri strokovnih predmetih, kjer smo s sošolci opravljali tudi praktične aktivnosti na prostem. Po opravljenem šolanju na LUR-u sem se odločil življenjsko pot nadaljevati na dvoletnem študiju na VSŠGT Bled.

Mitja, 29 let

DVAINDVAJSETA ZGODBA

Da začnem na začetku…

Po moji “lagani” osnovni šoli, sem mislil, da bo na gimnaziji enako. Vendar ni bilo. Prvi letnik sem ponavljal ter v drugo komaj zvozil. Vendar ne zaradi neumnosti, ampak zaradi lenobe. V drugem letniku me je prijateljica predstavila v KamRi in na PUM-u v Radovljici. Tam so mi pomagali skozi šolo ter me postavili na pravo pot. Inštruktorice so strokovne, ne samo pri učenju, ampak sem lahko na njih računal tudi osebno in prijateljsko, ker so mi vedno pomagale. Če ne bi bilo njih, jaz šole ne bi opravil in sem za to zelo hvaležen. Z njimi sem ubral neko pravo pot in vzpostavil dobre odnose, ker se mi zdi, da smo postali pravi prijatelji in da bomo to tudi ostali. Letos sem letnik tudi prvič končal brez popravnega izpita. Omogočili so mi, da bom avgusta šel za tri tedne v Anglijo preko Zavoda Manipura in programa Erasmus+. Naslednje šolsko leto pa me čaka še zadnji letnik in matura.

A., 18 let

ENAINDVAJSETA ZGODBA

Julija 2018 sem izvedela, da nisem naredila matematike na maturi. Odločila sem se, da se prekvalificiram iz smeri ekonomska gimnazija na smer ekonomski tehnik. Na Ljudsko univerzo Radovljica sem šla povprašat kaj naj storim. Vsi so me prijazno sprejeli in mi svetovali, naj se vpišem v četrti letnik in naredim še predmete, ki jih na ekonomski gimnaziji ni bilo, potem pa naj grem na poklicno maturo. Moj cilj je bil iti na maturo že na zimski rok, zato sem hitro pričela z učenjem. S profesorico in s strokovno delavko smo se dogovorile za individualne ure, da mi bojo stvari postale jasne in bom lahko kmalu šla na izpite. Profesorica mi je zelo lepo razložila in hitro sem razumela snov. Tako sem do decembra naredila že vse izpite in se počasi začela pripravljati na maturo, ki sem jo februarja uspešno končala.

Iskreno sem bila presenečena nad tako lepim pristopom in vsem trudom, ki ga vložijo v svoje delo. Prav z veseljem sem hodila tja. Ljudska univerza mi je dala popolnoma nov zagon za nadaljnji študij. Vpisala sem na študij fizioterapije.

Špela, 21 let

DVAJSETA ZGODBA

Nikoli ni prepozno

Dvajset let sem delala kot gostinka in se v tem poklicu dobro počutila. Čez čas sem tudi napredovala in postala vodja kuhinje ter kasneje osebja. Vendar pa sem si vedno želela nekaj več, med drugim izpopolniti svojo izobrazbo. Glede na to, da sem imela pred dvajsetimi leti hudo prometno nesrečo in se mi je zdravstveno stanje postopoma slabšalo, sem preko svoje službe dobila omogočeno poklicno rehabilitacijo, to priložnost pa sem zagrabila z obema rokama.

Na Ljudski univerzi Radovljica sem dokončala četrti letnik ekonomskega tehnika ter se nato vpisala na Višjo šolo B&B Kranj, smer poslovni sekretar. Sedaj sem zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve kot koordinatorka. Obenem delam na sprejemih tujih delegacij v Sloveniji.

Moja želja po višji izobrazbi in boljšemu delavnemu mestu se je izpolnila s pomočjo mojih mentorjev, ki ste mi dali obilo znanja pa tudi motivacije za naprej.

Zelo sem hvaležna za vsako pozitivno besedo in spodbudo, ki sem jo bila deležna pri vas, ko sem šolanje pri svojih 42 letih šele začela. Nikoli ni prepozno in tega ste me naučili vi ter mi dali tudi upanje za naprej, da sem dokončala višjo šolo.

Iz srca bi se zahvalila vsem zaposlenim na Ljudski univerzi v Radovljici, za njihovo podporo in srčnost.

Romana Ravnik, 48 let

DEVETNAJSTA ZGODBA

LUR MEMORIES

First time student at LUR

My neighbour advised me that if I wanted to improve my Slovene, there was an adult education centre in Radovljica, running a beginners course for Slovene.

I came to LUR and asked about the course.  It was very affordable and I was excited to start.  The course group was very mixed. Some younger people wanting Slovene for work and older people wanting Slovene for conversation.

The class began as I would expect.  The teacher, Špela, was very friendly and approachable.  Everyone was happy to talk to each other and discuss the study work.  I could see the teacher was working hard to create and provide her own study material to suit the class’ needs.

But after a few weeks it became clear this was going to be a very difficult class for the teacher.  The people looking for work were much more serious about homework and practicing in the class.  The rest were not really interested in homework, and one student even told the teacher, he didn’t want to practice the phrase she was trying to teach him.

At this point I realised half our class had very different needs to each other and, just because you pay to study, doesn’t really mean you want to learn.

Working as a teacher at LUR

I teach English as a Native Speaker.  I came to LUR originally as a student, but later they were looking for a Native Speaker teacher.  I like the team running LUR, It feels like a family.  I have enjoyed working here now for 5years… I think?  The most interesting thing about teaching at LUR is the variety of ages and types of students.

Every class I run is a good experience and always teaches me something new.  I have some long running classes where we have worked together for 3 years.  This is wonderful, as I can see the long term growth of my students and their investment into their development.  I have also run some very short classes, where you don’t get enough time to know your students.  You work and worry and hope that you are teaching them what they need, what will satisfy them! It is an incredible feeling to finish the course and have your students tell how much they enjoyed it.

LUR SPOMINI

Prvič kot udeleženka na LUR

Moja soseda mi je svetovala, da če želim izboljšati svojo slovenščino, je v Radovljici Ljudska univerza, ki izvaja začetni tečaj slovenščine za tujce. Šla sem na LUR in se pozanimala o tečaju. Takrat sem bila stara 36 let. Ni bilo drago in navdušeno sem začela. Učna skupina je bila zelo mešana. Nekateri mlajši udeleženci so potrebovali znanje slovenščine za službo, starejši pa bolj za vsakodnevno sporazumevanje. Tečaj se je začel po mojih pričakovanjih- Učiteljica Špela je bila zelo prijazna in dostopna. Vsi smo bili veseli, da smo se lahko pogovarjali drug z drugim in razpravljali o snovi. Učiteljica se je zelo trudila, da je pripravila primeren učni material, ki bi zadovoljil učne potrebe v razredu. Po nekaj tednih pa je postalo jasno, da je skupina preveč heterogena. Udeleženci, ki potrebovali slovenščino zaradi zaposlitve, so bili veliko bolj resni pri domačih nalogah in sodelovanju pri učnih urah. Ostali niso bili toliko zainteresirani za domače naloge in eden od udeležencev sploh ni hotel vaditi fraz v skupini. V tem trenutku sem se zavedla, da ima naš razred resnično različne potrebe in da četudi tečaj plačaš, ni nujno da se zares želiš učiti.

Kot učiteljica na LUR

Poučujem angleščino kot naravna govorka. Čeprav sem sprva prišla na LUR kot udeleženka, so kasneje iskali za izvajanje določenih programov naravnega govorca. Všeč mi je kolektiv na LUR, saj je občutek kot bi prišel v družino. V poučevanju uživam že dobrih pet let. Najbolj zanimiva pri tem je neverjetna raznolikost udeležencev, tako po starosti kot po tipu študentov. Pri vsakem tečaju, ki ga vodim, se vedno naučim nekaj novega. Imam nekaj skupin, s katerimi delam že več kot tri leta. To je čudovito, saj lahko vidim rast in napredek udeležencev ter njihov vložek v lastni razvoj. Poučevala sem tudi v nekaj kratkih tečajih, kjer nimaš dovolj časa, da bi jih dodobra spoznal. Delaš in skrbi te, ali jih res naučiš vse tisto, kar potrebujejo in pričakujejo. Neverjeten občutek je končati tečaj in dobiti od udeležencev povratno informacijo o tem, kako zelo so v tečaju uživali.

Amy, 44 let

OSEMNAJSTA ZGODBA

BILO JE NEKOČ

Hodila sem v srednjo tekstilno Šolo v Kranj, ki sedaj na žalost ne obstaja več. Nisem imela interesa za poklic šivilja/krojač, ampak takrat so bili drugi časi in starši mi niso pustili, da bi obiskovala kozmetično šolo v Ljubljani, zato sem morala v Kranj. Bili smo mladi in smo šolo jemali preveč zlahka. Izostajali smo od pouka in hodili po kofetkih. Vedno in povsod sem bila z mojo najboljšo prijateljico, s katero sva se zelo navezali ena na drugo.  Poleti sva delali popravni izpit iz telovadbe. Takrat sem bila stara 19 let. Nato so nama priporočili program PUM – Projektno učenje za mlajše odrasle na LUR. In sva šli poskusit. Spoznali sva čudovite mentorice. Tam se naučiš ogromno, dobiš veselje za nove stvari in prijatelje. Vse mentorice so super in se danes sem vesela ko gledam njihove fotografije na FB. Še sedaj me veseli, ko se srečam z njimi in z mojo Lili…. Res toplo priporočam Ljudsko Univerzo Radovljica. Sedaj sem stara 38 let, sem zaposlena in imam dva velika otroka in moža.

Nina, 38 let

SEDEMNAJSTA ZGODBA

NAJINA ZGODBA

Ko sva se upokojili, sva se prijavili na računalniški tečaj na Ljudsko univerzo Radovljica. Ko prideva na LUR ugotoviva, da sva se zmotili v datumu, saj se je ta dan pričel tečaj Življenjski kompas. Razočarani stojiva pred gospo Matejo, a ta naju prijazno povabi, naj se udeleživa današnjega tečaja, ki ga vodi gospa Natalija. Tu sva dobili kar nekaj življenjskih napotkov. Tako se je pričelo najino obiskovanje LUR-a. Seveda je sledil tudi računalniški tečaj. To je bilo leta 2011.

Od takrat si vsako leto izbereva program in ga obiskujeva. Hvala LUR-u za vse.

Milena, 58 let in Stanka, 65 let.

ŠESTNAJSTA ZGODBA

NAJBOLJŠA SLUŽBA

Ko sem se upokojila, sem za rojstni dan dobila zame “najboljšo službo”. Lahko sem se začela ukvarjati s stvarmi, ki  jih rada počnem in niso “moraš do tega in tega roka”…

V veliko pomoč in oporo so mi bile in so mi še punce z Ljudske univerze Radovljica. S svojo marljivostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo so mi omogočile in mi še omogočajo, da se vključujem v razne dejavnosti v okviru Medgeneracijskega centra in to brezplačno ali za simbolno ceno.

Zlate so in neizmerno sem jim hvaležna.

Seveda so te dejavnosti namenjene vsem, ki so odprti, imajo voljo in se radi kvalitetno družijo.

Punce z Ljudske univerze Radovljica pa se potrudijo, da smo zadovoljni vsi.

Želim vam veliko poslovnih uspehov in osebne sreče.

HVALA ZA NAZAJ IN PROSIM ZA NAPREJ.

Mojca Žagar, 66 let

PETNAJSTA ZGODBA

MOJA ZGODBA

Za Ljudsko univerzo Radovljica sem prvič slišala, ko sem končevala gimnazijo. Ker sem ob spomladanskem roku splošne mature imela dva popravna izpita, se nisem mogla vpisati na željeno fakulteto. Na Ljudski univerzi so mi glede na mojo situacijo svetovali, kako naj nadaljujem šolanje, kar sem takrat najbolj potrebovala, saj sem se počutila ujeto v šolskem sistemu.

Septembra sem dokončala splošno maturo in šolanje nadaljevala na ljudski univerzi, smer  ekonomski tehnik. Čeprav sem kmalu spoznala, da ekonomija ni »moje« področje, sem se naučila kar nekaj življenjskih stvari, s katerimi prej nisem bila seznanjena, kot so na primer računanje plače, dohodnina in podobno. Uspela sem izboljšati ocene in tako pridobila odličen uspeh v 3. in 4. letniku, kar sem potrebovala za vpis na fakulteto. Bližala se je poklicna matura in vsi profesorji so bili pripravljeni pomagati po najboljših močeh, če so v nas učencih le zaznali kanček interesa. Vzdušje na maturi z manjšo skupino je bilo bolj sproščeno in zato veliko manj stresno. Pri projektni nalogi za četrti predmet poklicne mature sem si lahko privoščila kanček svobode in jo zato z veseljem napisala. Na nalogo z naslovom Učenje, učne težave in inštrukcije sem še vedno najbolj ponosna, prav tako na spričevalo s pohvalo.

Skozi šolanje sem izkusila toplino in prijaznost zaposlenih, s katerimi smo se zaradi majhnih skupin lahko povezali na drugačnem nivoju kot v srednji šoli s skoraj tisoč dijaki. Ljudska univerza mi je dala nov zagon in čas, da odrastem preden nadaljujem svojo pot. Vpisala sem se na Univerzo v Ljubljani, na Biotehniško fakulteto smer Biologija.

Maja, 22 LET

• 
• 

  Maja Jakopič z maturitetnim spričevalom s pohvalo, saj je opravila tako zaključni letnik kot maturo z najvišjimi ocenami.

ŠTIRINAJSTA ZGODBA

So mi rekli, da bi bilo fino fajn, če bi tudi jaz kaj »na papir vrgel« ob lepi obletnici LUR-a.

Spodbudo sem dobil na otvoritvi razstave »Čudoviti svet čebel« v Čebelarskem centru Lesce.  Z županom sva rekla par besed in glej ga zlomka, strinjala sva se, da imata on in Radovljica srečo, da ima poleg sebe tak ustvarjalen, inovativen krog ljudi – Ljudsko univerzo.

Pa pojdimo lepo po vrsti.

Kar nekaj vode je že preteklo, kar sem imel srečo, da sem spoznal ta dekleta. Krivda za to je

moja ljubezen do mozaikov in pa seveda Urška A. Potočnik. Malo zaradi druženja, malo zaradi firbca in vedoželjnosti sem se znašel na tečaju modernega mozaika. Ta je postal kar sestavni del mojega življenja.

Nadaljevanje:  En lep skupinski projekt “Mozaična tabla na železniški postaji”. V takem vzdušju in podpori deklet iz LUR-a in s strani župana se res da delati in ustvarjati. Bilo je res enkratno doživetje in skupno nam je bilo – kaj podobnega bo potrebno ponoviti.

In zgodilo se je. Padla je ideja ” Mozaična stena”. V nekaj tečajih mozaika v letu 2018, je  pričel nastajati lep stenski mozaik. Mojla in Urška sta bili gonilna sila, pa tudi šefica Mateja ni zaostajala. Stena z lepim drevesom in še lepšimi sovicami je lepo rastla in poživljala sivo betonsko steno. Tudi župan je pridno spremljal »rojevanje« mozaika. Vidno navdušen je na otvoritvi dejal, da je potrebno nadaljevanje takega ustvarjanja. Brez ideje in srčne podpore LUR-a ta mozaična stena ne bi tako uspela kot je.

To je kolektiv v katerem si vedno dobrodošel in kamor se vedno rad vračaš.

Srečno in uspešno še naslednjih 60.

Toni, 70 let

Toni Papež in Urška Ambrožič Potočnik

TRINAJSTA ZGODBA

V Ljudsko univerzo Radovljica sem vstopila prvič leta 2006. Zaposlena sem v turizmu, kjer veliko uporabljaš tuje jezike. Takrat je ljudska univerza s sodelovanjem gospodarske zbornice organizirala tečaj italijanskega jezika. Z veseljem sem se prijavila. »O super«, sem si rekla, »italijanski jezik, romantika, melodika jezika, nekaj meni pisano na kožo«. Tečaja se je udeležilo šest radovednih glav. »Dobro, ne bo nam dolgčas«. In res nam ni bilo. Vsako srečanje, ki je sledilo, je bilo bolj zanimivo, odprto, razigrano, enostavno sama pozitivna energija. Skozi predavanja naenkrat nismo bili samo sošolci, nezavedno smo postajali prijatelji. Skupaj smo zaključili prvo in drugo stopnjo, nato še nadaljevalni tečaj. Dvoma ni bilo, res smo uživali pri učenju. Profesorica Tatjana nam je znanje kar vlivala v glave.

Po prvem zaključenem tečaju, se je sošolcu Blažu iz čistega heca porodilo vprašanje: »A na končni izlet gremo pa v Italijo, da »potreniramo« kar smo se naučili?« Ideja je bila vsem všeč, iz čistega heca smo se po avtocesti odpeljali v Italijo. Pa ne le enkrat, večkrat. V lastni režiji, za ves konec tedna. Ravena, San Marino, Siena, Verona, Lucca, Pizza, Benetke, Lido, mesteca so si kar sledila. Potepali smo se po Italiji in uživali. Cerkve, stolpi, knjižnice, galerije, gradovi, trdnjave, zapori, dobra hrana, grappa, vino, kava, dobra družba, veliko smeha, doživetja, prav zares pravo potepanje in spoznavanje kulture. Kako je življenje enostavno, če se zberejo pravi ljudje. »Hvala profesorica Tatjana, Jelka, Darja, Blaž, Sašo in Tomaž, da sem bila lahko del tako lepe zgodbe.« Stike smo ohranili še do danes. Vsake toliko se snidemo in obujamo spomine.

Drugi del zgodbe na ljudski univerzi pa se prične, ko sta Urška A. Potočnik in Petra Golinar pričeli z delavnicami modernega mozaika. »En lonc boš pa prišla naredit na najino delavnico, a ne?« Pa sem šla in ga tudi naredila. Ne znam opisati kakšno notranjo srečo in ponos občutiš po telesu, ko imaš dokončan izdelek. Skozi proces delavnice, pa se niti ne zavedaš koliko novega znanja si sprejel. »Juhuhu vriskamo!! Gremo naprej, samo naprej« .Po loncu je bila na vrsti miza, ki sem jo tudi dokončala. Pa še lestenec iz svilenega papirja. »Ja noroooo, gremo naprej.« Filcani copati. Filcanje me je prevzelo do konca. Naenkrat začutiš, da te znanje kar kliče: »Pridi , še veliko je prostora za nova znanja«.

Ko mi je Urška omenila drzen projekt stene na zunanjem stopnišču ljudske univerze, sem se takoj prijavila. Projekt me je prevzel. Toliko različnih ljudi skupaj ustvarja nekaj čudovitega, nekaj kar se je zapisalo v čas. Prišlo je spoznanje: »Tako bi moral delovati svet na vseh področjih.«

Omeniti pa moram tudi samo otvoritev stene. Kakšen naboj energije. Udeležencem je sreča kar sijala iz oči, na obrazih si videl same nasmehe, vse je potekalo kot v pravljici. V ambientu se je dobesedno pretakala magija. Čas se je prestavil v drugo dimenzijo. Upam samo to, da je še kdo od prisotnih zaznal te čarobne momente.

»Hvala še enkrat gospe Mateji in gospe Mojli za noro dogodivščino, ki je imelo in še ima globlji pomen na višjem nivoju. Hvala Urški in Petri za podajanje znanja.«

V naslednjem šolskem letu, sem se vpisala še na spletni marketing, pod vodstvom Urške A. Potočnik in Bojane Jamnik. Usvojila sem nova znanja, izdelala sem si svojo spletno stran. Začela jo bom uporabljati pri svojem projektu, katerega ob delu že nekaj časa razvijam. Nadgradnja marketinga je bil vpis na  delavnice komunikacija in javno nastopanje. Kdo bi si mislil, da sem dejansko zmožna ob koncu tečaja predstaviti temo, ki sem si jo izbrala. Spet lahko rečem le juhuhu, gremo naprej, čakajoč novih izzivov.

»Hvala Urški in Bojani za strokovno izpeljana oba programa.«

Pri zadnji podelitvi diplom, sem podala izjavo, da sem več na Lur-u kot doma. Pa nič zato. Znanja, ki sem jih tu usvojila, s pridom uporabljam v službi, doma in v življenju. Dotakniti pa se moram še nekaj fantastičnega. Na vsaki delavnici srečaš toliko zanimivih ljudi, od katerih se ravno tako učiš in bogatiš. Vsak posameznik namreč nosi v sebi svojo zgodbo, svoj pogled na stvari, na življenje.

»Hvala tudi vsem tečajnikom, ki sem jih imela priložnost spoznati.« Počutim se bogato, počutim se izpolnjeno. Hvala Lur-u, ker se trudite za nas, hvala, da lahko obiskujemo tako znanja polno in varno zavetje.«

ČESTITKE  LUR IN LUROVCI

Radmila Lapuh- Radka, 53 let, Bled

DVANAJSTA ZGODBA

Retorika

Na Ljudski univerzi  Radovljica sem v okviru ponudbe za tretje življenjsko obdobje izbrala tečaj retorike. Izvajala ga je mlada radijska voditeljica, avtorica otroških radijskih iger, voditeljica prireditev  Carmen L. Oven.

Prijetna in simpatična predavateljica nam je približala retoriko skozi delavnice, na katerih smo bili ves čas aktivni, uvedla pa je tudi domačo nalogo.

Lotila sem se je z veseljem in tudi tremo, saj prave domače naloge, s katero bi morala nastopiti pred razredom, več  kot petdeset let nisem imela. Morda pa takšne sploh nikoli nisem imela. Smo v času mojega osnovnošolskega šolanja in kasneje na frizerski šoli imeli govorne vaje? Danes jim rečejo retorika, kar se sliši tako učeno, da ti zares nažene strah v kosti.

A kar je treba, je treba. Za temo sem izbrala Slovensko društvo Hospic in svoje delo v društvu, delo na terenu pri bolnikih in njihovih svojcih, podporo žalujočim, delo v Hiši Hospica. Pripovedovala sem o zadovoljstvu pri tej dejavnosti, ko komu olajšaš kakšno težko uro, ga opogumiš, mu pomagaš razbliniti stiske, mu izvabiš nasmeh na zaskrbljen in prestrašen obraz. Predstavila sem vedro in pozitivno razpoloženje v Hiši Hospica, saj prostovoljci in strokovno osebje težkim bolnikom, ki tam preživljajo zadnje tedne in mesece, s svojo prisotnostjo in sočutjem odstirajo vrednote in radosti življenja.

Carmen L. Oven o Hospicu do tedaj še ničesar ni vedela, zato me je po nastopu še veliko spraševala.

Čez leto, dve, jo je Manca Košir pripeljala v društvo in ji prepustila vodenje ljubljanskih večerov Hospic kafe. Rezultat je nastanek tenkočutne knjige izpod peresa Carmen L. Oven Tihotapci miru, ki pripoveduje o ustanovi podobni Hiši Hospica na način, kot da bi KCarmen v taki hiši delala, a je po izidu povedala, da v Hiši ni bila nikoli.

Zadovoljna sem, da je morda moj retorični nastop pripomogel k delovanju pisateljice, da sem z njo navezala stike tudi kasneje. Povabila sem jo, da predstavi svojo knjigo v leški knjižnici, kjer smo jo prisrčno sprejeli.

Takšne so lahko povezave ljudske univerze z realnim življenjem. In to imam rada.

Nada, 77 let

ENAJSTA ZGODBA

Kot problematična najstnica sem se znašla na LUR-u leta 2002 in pričela obiskovati osmi razred osnovne šole za odrasle. Na predlog zaposlenih na LUR sem se vključila v program PUM – Projektno učenje za mlajše odrasle. V ekipi mladih s podobno problematiko sem se naučila sodelovanja, ustvarjanja, nekega reda in odgovornosti. Sodelovali smo pri različnih projektih preko celega leta, se udeleževali različnih dejavnosti, sklepali nova prijateljstva in s pomočjo mentorjev poskrbeli tudi za šolanje. To je bilo bistveno. Po končani osnovni šoli sem se lahko vpisala v redno poklicno šolo, ki sem jo tudi dokončala. Do zadnjega so mi stali ob strani mentorice, ter soudeleženci PUM – a, ki smo tvorili že eno veliko družino. Po skoraj desetih letih me je življenje spet prineslo na LUR zaradi potreb po izobraževanju zaradi zaposlitve. S pridnostjo in veliko podporo zaposlenih na LUR, sem v kratkem času zaključila srednjo šolo s poklicno maturo. Na Ljudsko univerzo Radovljico se vračam že dobrih petnajst let. Ne dvomim, da bom tudi v prihodnosti lahko dobila vse potrebne informacije glede različnih izobraževanj. Kar pa šteje največ, je dober odnos, ki smo ga zgradili skozi vsa leta.

V GLAVNEM, NA LJUDSKI ZMAGATE, VSAKA VAM ČAST! RADA VAS IMAM!!

DESETA ZGODBA

Moje izobraževanje preko Delavske univerze – Ljudske univerze v Radovljici in predajanje znanja naprej.

Moje izobraževanje na Delavski univerzi Radovljica sega v leto 1980. Bil je zadnji poizkus pridobitve moje izobrazbe.

Moje otroštvo je bilo vse prej kot srečno, saj mi je pri štirinajstih letih umrla mama. Hodila sem v osmi razred osnovne šole v Lipnici. Z očetom, pet let mlajšim bratom in staro mamo smo ostali sami. Skrbela sem za dom kot sem pač vedela in znala. Imeli smo kmetijo, ki je tudi zahtevala svoje. Preden sem šla zjutraj v šolo, sem morala nakrmiti in pomolsti dve kravi.

Po končani osnovni šoli nisem imela za nadaljnje šolanje nobenih možnosti, čeprav sem želela postati učiteljica. Zaposlila sem se v Iskra Mehanizmi Lipnica kot navadna delavka.

Nato sem se poročila in skrbela za družino. Medtem sem v službi vseeno napredovala v kontrolorko. Želela sem si več, vendar brez izobrazbe ni šlo. Odločila sem se, da se vpišem v poklicno administrativno šolo na  delavski univerzi v Radovljici. Nisem se upala vpisati v srednjo šolo, ker je bilo že petnajst let od mojega šolanja,  zato sem se vpisala v dve letno poklicno šolo.

Začetki res niso bili najlažji. Pri matematiki nam je profesorica prvo uro dala preizkus znanja. Tisti, ki so pravkar zaključili večerno osnovno šolo, so naloge kar rešili, jaz pa sem prišla le do tretje naloge. Najhuje pri tem je bilo, da mi je profesorica napisala cvek čez pol strani. Me je prizadela ja, še danes ga vidim. Kasneje jo šlo kar v redu, seveda z nekaterimi zanimivimi prigodami. Pri predmetu delavsko samoupravljanje sem napisala, da prihajajo odločitve »od zgoraj«, imela sem kar nekaj težav, da sem profesorju obrazložila kaj sem s tem mislila. Seveda se je moje razmišljanje poznalo tudi pri oceni. Z zaključnim izpitom sem uspešno opravila prvi del mojega šolanja.

Kasneje sem se vpisala v tretji letnik Ekonomske srednje šole v Radovljici, ki pa ni bila pod okriljem Delavske univerze. Naredila sem pet diferencialnih izpitov za dva letnika nazaj, ostali so bili priznani iz poklicne šole, ves tretji letnik brez težav in še štiri izpite za četrti letnik. Zataknilo pa se je pri matematiki. Profesorica, ki je imela pouk v redni šoli, je učila tudi nas v večerni šoli. Redni učenci so imeli predavanje celo leto mi pa samo deset ur, naloge pa skoraj iste. Z veliko težav mi je končno tudi to uspelo, da sem letnik z zaključnim izpitom uspešno opravila. So mi pa z matematiko uničili željo po nadaljnjem šolanju. Kasneje mi je bilo žal, da se nisem vpisala na višjo šolo, vendar službo sem vseeno zamenjala in s tem izboljšala finančni položaj.

Na Ljudski univerzi Radovljica sem kot upokojenka obiskovala tečaj angleščine, tretjo in četrto stopnjo, grafologijo, astrologijo, kaligrafijo, numerologijo, pa še kaj bi se našlo. Danes se prepuščam ustvarjanju raznih ročnih del v različnih tehnikah, kot so Iris, Quilling, Pickup,  karigrami in še druge. Vso to znanje kot prostovoljka na LUR-u  prenašam preko delavnic na udeležence, ki si tega znanja želijo. Delavnice so zelo dobro obiskane, kar pa navsezadnje potrjuje, da bi bila dobra tudi kot učiteljica. Nikoli ni prepozno, želje se uresničijo, čeprav včasih v poznih letih.

Odločitev za izobraževanje na Delavski univerzi, oziroma današnji Ljudski univerzi, mi je pomagala do boljše službe in posledično tudi do boljše pokojnine. Za kar sem hvaležna tudi mojim predpostavljenim v službi, ker mi niso dali boljšega delovnega mesta brez izobrazbe.

Breda, 69 let

DEVETA ZGODBA

60 let Delavske univerze v Radovljici, ki je bila tudi del moje življenjske poti

Rodila sem se na kmetiji, leta 1932, ko je bila pri nas še kraljevina. Bilo nas je sedem otrok. Šolo sem obiskovala samo do tretjega razreda osnovne šole, nato se je pričela druga svetovna vojna. Med vojno obisk šole ni bil reden, pouk pa je bil v nemškem jeziku. Po vojni sem šolo obiskovala eno leto, vendar nam je bila zaradi vojne priznana v celoti.

S šestnajstimi leti sem se zaposlila v Kemični tovarni Podnart, kjer sem morala najprej opraviti kvalifikacije za izdelovanje kemičnih izdelkov. Delala sem tudi izdelke za kromiranje, niklanje in druge raztopine. Najzahtevnejše delo je bilo raztapljanje zlata in srebra v tekočino. Poleg zahtevnosti je bilo tudi zelo nevarno za zdravje, saj so hlapi vsebovali cianid.

Zaradi dolgoletnega opravljanja dela, so se mi pojavile zdravstvene težave, zato mi je zdravnik priporočil drugo delovno mesto. Morala sem iti na zdravstveno komisijo v Kranj, kjer so odločili, da na tem delovnem mestu ne smem več delati. Premestili so me v pisarno, kjer pa sem potrebovala določena znanja. Vpisala sem se v strojepisni tečaj na Delavski univerzi v Radovljici. To za mene ni bilo lahko, saj sem imela okorne prste, vse prej kot primerne za tipkanje. Stara sem bila 47 let, ni bilo lahko, z veliko vaje in truda sem opravila teorijo z oceno pet, prakso pa s trojko, na kar sem bila zelo ponosna.

Tako sem nevarno delo zamenjala za pisarniško, vendar zaradi zahtevnosti del, samo znanje strojepisja ni bilo dovolj. Premestili so me v telefonsko centralo, kjer sem bila zelo zadovoljna in tudi tam dočakala upokojitev.

Izobraževanje na DU mi je pomagalo, da sem upokojitev dočakala v prijetnem in zdravem okolju in hvaležna sem, da mi zdravje še danes služi.

Ljudmila, 87 let

• 

  Vir: Glas, 2.10.1961

OSMA ZGODBA

LUR-ovih 60 let

Ko je bila ustanovljena DU (delavska univerza) Radovljica, sem bila stara 8 let. Z njenim delovanjem pa sem se seznanila že v letu 1967. Po končani OŠ sem se hotela izučiti za kuharico. Takrat si moral najti najprej podjetje, ki ti je bilo pripravljeno nuditi učno mesto. Ampak glej ga zlomka, za dekleta takrat ni bilo lahko, podjetja v gostinstvu so želela v uk samo fante.

Čeprav je bilo v tistem času tudi doma na majhni kmetiji dovolj dela, sta starša želela, da bi znala še kaj drugega, zato sta me poslala na šiviljski tečaj DU v graščino v Radovljico. Samega tečaja se ne spomnim prav veliko. Vem, da so bili šivalni stroji že tam, tudi nekaj krojev smo dobili. Naučili smo se nekaj o krojenju, zašili smo si krilo in bluzo. Opravila sem samo začetni tečaj, ampak znanje, ki sem ga pridobila, mi je koristilo celo življenje.

Misel na poklic kuharice sem opustila in se izučila za prodajalko. Za dodatna izobraževanja pa ob družini in službi ni bilo časa. Ob upokojitvi mi je spet ostalo dovolj prostega časa. Namenjala sem ga hribom, kasneje tudi dodatnim izobraževanjem v zvezi z računalnikom. Najprej sem nekaj našla na LUJ in Društvu upokojencev Bled. V šolskem letu 2013–14 pa sem našla programe na LUR (Ljudska univerza Radovljica). Najprej je bil zame zanimiv tečaj digitalne fotografije, kasneje še nemščine, predavanja transakcijske analize, predavanja iz področja prava itd., vseh se sploh ne spomnim. Zanimive so bile tudi delavnice pletenja košar iz vrbovih šib in polstenja (filcanja). Zanimiva je tudi izkušnja izdelave mozaika. Ker sem ugotovila, da me najbolj sproščajo ročna dela, sem se udeležila veliko študijskih krožkov. Naučila sem se izdelovanja vizitk v različnih tehnikah, rož iz krep papirja in iz najlona in še marsikaj.

Pod okriljem LUR od leta 2016 tudi na Bledu deluje Medgeneracijski center, ki pa je postal moja nova lokacija izobraževanja, rekreacije in različnih drugih dejavnosti. Kot prostovoljka sodelujem pri medgeneracijskih druženjih in delavnicah v OŠ Bled, vrtcu Bled in tudi na samem centru. Ker sem se na LUR v Radovljici veliko naučila, sem se odločila, da to znanje delim tudi na delavnicah na Bledu. Udeležence sem učila, kako se izdela darilna vrečka iz starih koledarjev, lahko tudi škatlica. Iz stiropor kroglice ali pirha se da v tehniki krpanke ali mokrega polstenja, lahko tudi suhega polstenja, narediti lepe okraske. Z nekaj skupinami smo se učili narediti najrazličnejše rožice…

Veliko se je dogajalo in še vedno se dogaja, zato si datumov in letnic sploh ne zapomnim, za kar pa menim, da sploh ni bistveno. Važno je samo, da se na LUR počutimo odlično. Tudi jaz imam še voljo, da bomo naredili še kakšno delavnico.

Ob lepi obletnici LUR-u želim še veliko, veliko uspešnih let.

Francka Srna, 67 let

SEDMA ZGODBA

• 
• 

  Foto: arhiv Jožice Grilc

• 

  Foto: arhiv Jožice Grilc

VEČ ZNAŠ, VEČ VELJAŠ….

… sem večkrat slišala reči starejše ljudi. Že kot šolarka in vajenka – pletilja, sem si te besede zapomnila. Po triletni vajenski dobi v tej stroki sem prišla takoj v Radovljico in se zaposlila v Almiri, kjer sem tudi oddelala celo delovno dobo. Po osemurnem delovniku se je bilo moč vključiti v razne tečaje, med drugim pri Ljudski univerzi Radovljica. Udeležila sem se šiviljskega tečaja leta 1970 in v nadaljevalnega leta 1982. Program je trajal 60 šolskih ur iz različnih vsebin, kot so npr. demontiranje Bagat strojev, vzdrževanje, izdelava raznih šivov, izdelava kroja, postavljanje stroja na blago, zaključek del, razstava in izpit. Hodila sem vestno po urniku v Graščino na Linhartovem trgu v drugo nadstropje. Končno je bilo treba izdelati bluzo in krilo za sebe. Nato pa v nadaljevalnem tečaju že kaj bolj zahtevnega po želji. Vem, da sem si sešila podloženo jakno z gumbnicami, ki jih sedaj ne bi znala več narediti in še kaj bolj zapletenega. Vem, da me je tovarišica Jožica ves čas učila ter pohvalila, da sem na roko tako lepo obrobila notranje dele bluze, kot bi jih na stroj.

Po končanem tečaju je bilo treba le še šivati, šivati in se še ves čas učiti. Največ talenta za ta poklic pa nisem imela. Vseeno sem si kupila stroj Bagat Jadranka in poleg dela v Almiri tudi kar dosti šivala nanj. Vesela sem, da znam kolikor znam z njim upravljati. Še danes mi šiva lepo. Dosti sem zašila tudi pokvarjenih zadrg pri kavbojkah in sešila oblačila, ki so nato še dolgo služila.

Tečajnice smo bile le mlajše in nas je bilo veliko. Fotografiji, ki ju hranim, veliko povesta. Hvala univerzi, ki je tečaj pripravila. Pa tudi hvala za kuharske tečaje, pa jezikovne, fotografske in druge. Z leti sem pozabila kaj vse sem obiskovala. To so bila najlepša leta, hvala vsem, ki ste nas učili. Tako sem stopala tedaj po naslovu tega spisa.

Jožica Grivec, 81 let

ŠESTA ZGODBA

Sem upokojenka. Po hudi tragediji v moji družini sem prvič prestopila prag LUR-a leta 2008. Spoznala sem prijazne zaposlene in razložili so mi, kako deluje LUR. Tako sem se začela udeleževati raznih predavanj o življenju, prehrani, zdravju, ples v krogu, tečaj angleščine. Udeležila sem se tudi številnih praktičnih delavnic (izdelovanje nakita, gline, kuhanja…). Uživala sem, druženje mi je veliko pomenilo. Spoznala sem nove prijatelje. Tudi sama sem vodila šiviljski tečaj.

Udeležila sem se mednarodnega projekta z naslovom »Generation x over« v okviru programa Grundtvig. Poleg Slovenije so bile udeležene še Belgija, Madžarska ter Portugalska. V Sloveniji smo pripravili medgeneracijsko modno revijo. S pomočjo modne kreatorke Petje Zorec smo iz starih oblačil zašili čudovito kolekcijo za modno revijo. Ni bilo večjega veselja, ko nam je to uspelo. Bilo je nepozabno. Preko LUR-a meje pot zanesla na PUM. Povabila sem tudi moje prijateljice. Zelo smo se razumeli z mentoricami in mladino. Kmalu smo zanje postale babice ter s pumovci šivale punčke za Unicef, lutke za lutkovno predstavo Sneguljka in sedem palčkov ter izdelke za stojnico. Nikoli ne zmanjka smeha in pogovorov. Imamo že nove načrte.

Za zaključek bi rada povedala, da so mi zaposleni, mladina in novi prijatelji zelo pomagali.

Sonja, 66 let

PETA ZGODBA

TEČAJ ŠIVANJA

Moja zgodba – Šivilja naj bo – se začne že v zgodnji mladosti, saj je moj pokojni oče že ob rojstvu določil, kaj naj bo moj življenjski poklic. Rekel je: »ŠIVILJA NAJ BO!« Rodila sem se kot majhno ubogo bitjece, ki se je upiralo smrti. Premagala sem črno napoved (slutnjo) in postala mama dvema hčerkama.

Življenjska pot me je odpeljala v Radovljico, kjer živim še danes. Spremljale so me očetove besede in iskala sem pot izobraževanja v smeri izdelovanja oblačil. Spremljala sem oglase in razpise, ki jih je Delavska univerza Radovljica objavljala na oglasni deski v Radovljici, pri avtobusni postaji. Zasledila sem razpis za tečaj ŠIVANJA IN KROJENJA, v letih 1985 in 1986.

Poučevali sta nas dve zelo dobri mentorici, ki sta imeli veliko potrpljenja in posluh za moje »teženje« in nespretnost prstov pri obračanju blaga pod tačko šivalnega stroja, da ne bom omenjala čolnička in vretenca, ko nisem uspela s šivanko potegniti sukanca iz čolnička ali pa kako sem na vretenec navijala sukanec,….cela znanost.

Kljub vsemu, sem bila trmasta in sem želela narediti čim več oblačil, tako za hčerki, moža in zase. Uspela sem pridobiti štiri potrdila za štiri stopnje šivanja in krojenja. Izdelala sem krila, srajce, hlače, hlačni kombinezon, kostim (krilo in suknjič), plašč in še kaj bi se dobilo v moji garderobi. Delala sem ponoči, da bi naredila čim več, pri tem sem se vedno spomnila na pravljico Šivilja Klara (stiška narodna pravljica), ko je ponoči šivala, podnevi razdirala. Saj vemo, noč ima svojo moč, poševen šiv namesto naravnost in tako naprej.

Zelo zanimive zgodbe so se odvijale med nami tečajnicami, saj smo nosile svoje šivalne stroje v učilnico, ki je bila v prvem nadstropju stare graščine v Radovljici. To je bila mukotrpna pot po lesenih stopnicah. Ko smo prišle do učilnice, smo bile ogrete, kot da bi bile na tekaški poti ali pa dvigovale uteži v fitnesu. Učilnica je bila vedno zaklenjena in smo morale čakati mentorico, ki nam je odklenila. V učilnici zaradi našega fitnesa nismo čutile mraza, tako da smo včasih pozabile dati drva v peč. Drva je hišnik vedno pripravil zraven peči. Zaradi mraza so nam otrpnili prsti in takrat smo se spomnile, da bo treba peč ponovno zakuriti.

Kljub takim pogojem ali prav zaradi tega, se je med nami stkala povezava, da se še po tolikih letih poznamo in se pogovarjamo, ko se srečamo. Prvo vprašanje pa je: »Ali še kaj šivaš?« Nekatere še vedno ustvarjajo oblačila zase in za svoje domače.

Na tečaju šivanja sem se veliko naučila, še vedno imam doma spravljene »male vzorčke« žepov, ovratnikov, zapestnika, pasu, všito zadrgo, gumbnice in še veliko izrisanih krojev, ki smo jih zmanjševali ali povečevali.

Za zaključek moje zgodbe Šivilja naj bo, naj se spomnim Kettejeve pravljice Šivilja in škarjice, ki so jo v Lutkovnem gledališču v Mariboru, v moderni postavitvi, s šiviljo  Bogdanko, postavili v 21. stoletje. Predstavili so šiviljo Bogdanko, ki je vzela v roke svojo srečo (škarje) in si je sama skrojila svoje življenje. Njen življenjski moto je, da je svoje sreče šivilja.

Moja poklicna pot je zelo podobna šivilji Bogdanki. Skrojila sem svojo življenjsko pot, ki je vodila po različnih poteh izobraževanja, vendar najlepša in najbolj ustvarjalna pot se je odvijala v prostorih Delavske univerze Radovljica.

M, 58 let

ČETRTA ZGODBA

SPOMIN NA SODELOVANJE Z LJUDSKO UNIVERZO RADOVLJICA

Bil sem dolgoletni zunanji sodelavec Ljudske univerze v Radovljici v programih izobraževanja odraslih ob delu. Sodeloval sem v poklicno tehniškem izobraževanju po programu »strojni tehnik«, ki ga je Srednja tehniška šola iz Ljubljane izvajala v sodelovanju z Ljudsko univerzo Radovljica. Takrat Delavska univerza Radovljica. Poučeval sem med leti 1974 do 1986, dokler je potekalo izobraževanje strojnih tehnikov.

Učil sem vse štiri mehanike: statiko, trdnost, dinamiko in hidromehaniko.

Na to obdobje me vežejo zelo lepi spomini. To, da sem se ukvarjal poleg rednega dela v tovarni, tudi s pedagoškim delom, je bila vedno moja tiha želja. Na Ljudski univerzi Radovljica sem dobil to priložnost in jo tudi v polni meri uresničil. Naše sodelovanje s strokovnimi delavci in vodstvom ustanove je bilo odlično, sodelovanje med nami pedagoškimi delavci prav tako, največjo draž pa mi je pomenila obojesmerna komunikacija in pristne vezi, ki so se stkale med nami »profesorji« in udeleženci izobraževanja.

Nastale so neštete uspešne zgodbe, ki so nas vse navdale s ponosom in neizmernim zadovoljstvom, ko je bil cilj izobraževanja dosežen. Vem, da je veliko naših maturantov nadaljevalo in zaključilo šolanje na univerzi.

Vsaka izobraževalna organizacija daje kraju, v katerem deluje, pomemben pečat. To velja za izobraževanje mladih, kot za izobraževanje odraslih. Posebej izobraževanje odraslih, ki niso izkoristili rednega izobraževanja zaradi različnih objektivnih ali subjektivnih razlogov, je enkratna priložnost za kasnejše individualno doseganje izobraževalnih ciljev. Tukaj je Ljudska univerza Radovljica opravila in še opravlja veliko delo. Hvaležni smo ji oboji – zadovoljni udeleženci izobraževanja in tudi izvajalci pedagoškega procesa.

Želim, da še dolgo ostane tako. Obenem Ljudski univerzi Radovljica čestitam ob jubileju šestdeset letnici delovanja in ji želim nove uspehe pri njenem poslanstvu.

V Radovljici, 9.4.2019

Gvido Melink, 73 let

TRETJA ZGODBA

MOJE IZOBRAŽEVANJE ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE  NA LJUDSKI UNIVERZI V RADOVLJICI.

Odkar pomnim, smo hodili na razna izobraževanja na DUR – Delavsko univerzo Radovljica. Veliko let je bila DUR v starem delu mesta, na trgu, v graščini. Po letu 2000 se je preselila v zgradbo nekdanjega IBM centra na Kranjski cesti.

DUR, oziroma sedanja LUR, je od nekdaj del mojega življenja. Ves čas sem rada obiskovala različna izobraževanja. Po upokojitvi pa sploh. Hranim spričevala, ki smo jih prejemali ob zaključkih tečajev in izobraževanj.

Z leti obiskovanja različnih izobraževanj, sem pridobila veliko znanja, izkušenj in tudi novih prijateljstev. Vedno me je privlačil prijeten in pozoren odnos strokovnih delavcev na Ljudski univerzi, do nas uporabnikov njihovih ponudb.

Iz mojih obiskov univerze bi izpostavila nekatera izobraževanja, ki sem jih obiskovala in se na njih veliko naučila.

Velik vtis so name naredila predavanja o psihologiji, načinih medsebojnih komunikacij, retoriki. Obiskovala sem več osnovnih in nadaljevalnih tečajev o delu z računalnikom, pametnih telefonih, cestno prometnih predpisih, digitalni fotografiji itd.

Predavanja o rodoslovju in izdelavi družinskega drevesa, o življenjskem kompasu, so naredila name zelo velik vtis. Lotila sem se izdelave našega družinskega drevesa.

Če opredelim katerih splošnih izobraževanj sem se udeleževala, izpostavljam slikanje na steklo, risanje in fotografijo. Na steklo smo risali še v graščini.

Risalne tehnike nas je učila mag. Anja Tolar, akademska slikarka, na PUMu v Predtrgu.

• 

  Original

• 

  Moj poskus

• 

  Videnje desetletnega otroka

Slikarka Anja Tolar preslikava Einsteina in opozarja na značilnosti portreta

Seznanjanje s fotoaparatom, slikanje z njim, izdelavo črno belih fotografij, naju je z Ančko učil gospod Pipan. Poslikali smo nekaj tečajev, ki so se na LURu izvajali istočasno z našim krožkom. Takrat sem napisala tudi članek in predstavila krožek.

• 

  Gospod Pipan

• 

  Tečaj slikanja na svilo

• 

  Tečaj računalništva

• 

  Tečaj angleščine

V dopolnilnih izobraževanjih za prosti čas, kot jih opredeljujem sama, sem obiskovala tečaje šivanja, kvačkanja in energetske gimnastične tehnike.

Leta 1999 sem se skupaj še z osemnajstimi slušateljicami udeležila tečaja o zeliščih. Naša mentorica je bila mag. Katarina Košir, dipl.farmacevt. Tisto leto smo pripravile razstavo zelišč in zeliščnih namazov.

• 

  Razstava zeliščnih namazov

• 

  Zeliščni namazi

• 
• 

  Katarina Košir

Ta predavanja so potekala še v graščini. Naslednje leto, to je 2000, smo nadaljevalni tečaj o zeliščih poslušale v novih prostorih Ljudske univerze. Gospa Katarina Košir se je s predavanji zelo potrudila. Pripravila nam je več skript : ZDRAVILNE RASTLINE, ZDRAVLJENJE Z RASTLINAMI ALI FITOTERAPIJA, IZDELAVA DOMAČIH ZDRAVILNIH PRIPRAVKOV. Predstavila nam je mnoge izdaje knjig in brošur o zeliščih, ki so izšle pri Mladinski knjigi, Kmečkem glasu in drugje.

Slušateljice iz leta 1999 se še vedno srečujemo vsak četrtek v Leškem dvoru. Še vedno raziskujemo zdravilne rastline. Vsako leto organiziramo enega ali več izletov. Včlanile smo se v Hortikulturno društvo Lesce. Letos mineva dvajseto leto naših druženj.

Ne morem mimo nadaljevalnih tečajev o digitalni fotografiji, ki jih je v letih 2015 in 2016 vodil gospod Aljaž Hafner, fotograf iz Škofje Loke. Bil je vedno odlično pripravljen na predavanja, odprt za pomoč. Poučeval nas je o tem kako narediti dobro fotografijo, tudi o tem kako jo izboljšati, obdelati in še o marsičem, tehničnem in teoretičnem pristopu do fotografije, fotoaparata. Povabil nas je v svoj atelje, kjer nam je pokazal načine izdelave dobrega portreta, kako osvetliti obraz, osebo, predmet. Z možnostjo osvetljevanja nam je predstavil vplive na vsebino in občutek slike. Priznam, da je umetnik, tečajniki pa se bomo morali še mnogo učiti, narediti veliko poskusov, da bomo samokritično usvojili delček tistega na kar nas je opozoril fotograf.

Posebno mesto pri mojem izobraževanju imajo računalniški tečaji na vseh stopnjah. S tem znanjem sem precej kos sodobnim informacijskim tehnologijam, kar me še posebej veseli in mi pride prav pri vsakdanjem delu z računalnikom in pametnim telefonom.

Ljudska univerza Radovljica zelo lepo skrbi za občane, ki se želijo izobraževati v tretjem življenjskem obdobju.

Vsem zaposlenim in strokovnim delavcem želim še mnogo uspehov in izražam veliko hvaležnost za odlično organiziranost in pestrost ponudbe izobraževanja.

Marjana Melink, 73 let

Vse fotografije so iz arhiva gospe Marjane Melink.

DRUGA ZGODBA

Kriza! Upokojitev! Kaj pa sedaj? Po toliko letih dela z ljudmi, sem dan na dan sama s seboj. Moje sive celice masovno odmirajo. Rešitev se prikaže v obliki LUR letaka. Skeptična se odpravim v izvidnico.

“Hej, ni panike. Pri nas se vedno najde kaj zanimivega” pravi (sedaj) naša Mojla. Res je. Po tečajih nemškega jezika, računalništva, retorike, sem ugotovila, da skrbim nevede predvsem za telesno in duševno dobro počutje. Krasna joga in predavanja ter tečaji za osebnostno rast so že pokazali rezultate. Kljub mojim sedemdesetim letom to še kako potrebujem. Dragi moji, pridite in se nam pridružite. Ne bo vam žal.

Darinka Resman

PRVA ZGODBA

60 let delovanja LUR-a – čestitam 

Na Ljudski univerzi Radovljica so mi povedali, da praznujejo častitljivih 60 let. Z delom so začeli že takrat, ko sem bil jaz še srednješolec – torej davnega leta 1959. Takrat smo to ustanovo imenovali Delavska univerza. Spominjam se, da so poleg ostalega prirejali tudi tečaje za opravljanje šoferskega izpita.

Tako sva z LUR- om skupaj nabirala leta. Ko sem pred desetletjem šel v pokoj, sem dobil brošuro o dejavnosti LUR-a. V njej sem zasledil veliko zanimivih stvari ki jih ponuja ustanova predvsem nam upokojencem. Za mlade generacije, ki niso uspele dokončati kake šole, ali se želijo dodatno izobraziti, pa ponujajo poklicna in štiriletna srednješolska izobraževanja. Na ta način ustanova pripomore k boljši izobrazbi mladih ljudi in izpolnitvi njihovih sanj o delovni karieri.

Medgeneracijski center na LUR-u a skrbi za razne dejavnosti, katere so namenjene nam upokojencem. Po dolgih letih zopet posedamo v šolskih klopeh in s »sošolkami« ter »sošolci« skušamo vsaj delno nadoknaditi šibko znanje pri uporabi računalnika, mobilnega telefona, fotografije ter obnavljamo ali začenjamo z učenjem tujih jezikov (nemščine, angleščine, španščine, ruščine, francoščine). Prijatelji zgodovine, zemljepisa, psihologije in še mnogo zanimivih dejavnosti, lahko zadovoljijo svoje želje o poglobitvi znanja z raznih področij.

Učenje jezika, pravijo, da pomaga tudi pri borbi proti bolezni, katera ne povzroča bolečin – pa vsak dan zveš nekaj novega – čeprav si zadevo že poznal. Poleg navedenega, pa se z druženjem po predavanjih spletejo marsikatera prijateljstva. Nekatera ostanejo tudi po koncu predavanj.

Poleg učenja jezika, že več let obiskujem tečaj francoščine, sem obiskoval tečaj fotografije. Ta je bil kar zahteven, vendar sem zvedel veliko novega. Tečaj je zelo zanimal tudi mojo ženo, ki rada fotografira.

Nedavno sva z ženo zaključila s tečajem računalništva, katerega bova v jeseni nadaljevala. Rada bi se vsaj malo približala mladostnikom v uporabi tega orodja. Enako velja za pametni telefon.

Poleg izobraževanja pa LUR organizira tudi zanimive izlete, združene z obiski zgodovinskih krajev in zanimivosti tako doma kot v tujini,  brezplačne tečaje prve pomoči, kot tudi različne delavnice za upokojenke in upokojence , jogo in še in še dejavnosti.

V svojem imenu in mislim, da lahko tudi v imenu drugih, se moram zahvaliti predavateljem, ki z veliko mero potrpežljivosti odgovarjajo na naša – včasih prav čudna vprašanja – in nas vedno spodbujajo k uporabi računalnika ali pametnega telefona. Zahvalil bi se tudi vsem zaposlenim, ki organizirajo zanimive programe in skrbijo za njihove izvedbe. Posebna zahvala pa gre vodstvu za organizacijo brezplačnih dogodkov in tečajev, saj uspejo pridobiti denarna sredstva od EU ali drugod.

Vesel sem, da kot občan lahko koristim ponujene priložnosti in predlagam tudi vsem tistim, kateri še niste »utegnili« spoznati dejavnost LUR-a, da to storite. Mogoče se pa na LUR-u kdaj srečamo pri obiskovanju kakega tečaja.

Peter Intihar, 78 let, Lesce