Kratke zgodbe iz preteklosti o izobraževanjih na Ljudski univerzi Radovljica

ZGODBE UDELEŽENCEV LUR ZADNJIH 60 LET

Letos jeseni bo Ljudska univerza Radovljica (nekdaj Delavska univerza) praznovala 60 let obstoja. Zbrali bomo 60 kratkih zgodb udeležencev Ljudske univerze Radovljica iz preteklosti.

Nekaj opornih vprašanj za pomoč pri pisanju:

Kdaj ste obiskovali Ljudsko univerzo (nekdaj Delavsko univerzo)?

V katero izobraževanje ste bili vključeni?

Kakšno je bilo takrat življenje?

Mogoče kaka anekdota iz »šolskih« klopi?

Prosimo, če zapišete še svoje ime in koliko ste stari sedaj ali pa samo starost in ostanete anonimni.

Najlepša hvala že vnaprej za sodelovanje.

Zgodbe lahko pošljete na: lur.info@guest.arnes.si ali na naslov Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica.

 

DEVETINDVAJSETA ZGODBA

ZGODBA IZ GRAŠČINE

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, sem še kot študentka začela delati v recepciji Čebelarskega muzeja v radovljiški Graščini. Poleg Muzejev radovljiške občine in glasbene šole je v Graščini deloma v prvem in deloma v drugem nadstropju gostovala Ljudska univerza Radovljica. Delati v stavbi, kjer je nekdaj domovala grofovska družina Thurn – Valsassina, se mi je zdelo silno imenitno. Vsaj v poletnem času, ko so zidovi nudili prijetno hladno zavetje pred zunanjo vročino. Ko pa je prišla zima, se je zgradba pokazala v drugačni luči. Ker ni bilo centralnega ogrevanja (kot ga še danes ni v vseh prostorih Graščine), so bile sobe mrzle in vlažne. V pisarnah smo si pomagali z električnimi pečmi, preostali prostori pa so bili neogrevani ali so imeli peči na drva. V spominu so mi ostale predvsem učilnice Ljudske univerze v drugem nadstropju, ki so jih takrat še ogrevali z drvmi. Teh drv ni bilo malo in dvigala v tistem času v Graščini ni bilo. Na moje presenečenje, kajti takrat smo bili že precej vajeni razkošja centralnih kurjav, je ta drva po stopnicah nosil mož z ogromnim pletenim košem na hrbtu. Ni imel lahkega dela, kar so včasih opazili tudi obiskovalci muzeja in se čudili. A ni trajalo dolgo, Ljudska univerza Radovljica se je preselila v sodobnejše prostore, mož s košem je izginil, turisti v stavbi najdejo druge znamenitosti, Graščina pa je pozimi, vsaj po hodnikih in v prostorih, ki niso ogrevani, še vedno hladna.

Katja Praprotnik, 48 let

 

OSEMINDVAJSETA ZGODBA

MOJ PRVI STIK Z LJUDSKO UNIVERZO RADOVLJICA

 

Leta 1977 sem začela obiskovati 3. razred OŠ A. T. Linharta v Radovljici, hkrati pa tudi tečaj angleškega jezika za otroke na Delavski univerzi Radovljica.

Sedež DU in vse učilnice so bile takrat v Graščini na Linhartovem trgu. Točne lokacije učilnice se ne spomnim, mislim pa, da smo do nje prihajali po ozkih hodnikih in zavitih stopnicah. Na tečaj sem hodila tudi še v 4. razredu, v 5. razredu pa smo imeli predmet angleški jezik že v šoli.

Učiteljica je bila gospa Simona Čeh, bilo nas je okoli 10 tečajnikov. Pravzaprav se podrobno ne spominjam udeležencev, vem pa da smo se med tečajem klicali z angleškimi imeni. Čigar ime se je dalo prevesti v angleščino, je dobil angleško verzijo svojega. Če pa se ime ni dalo prevesti, si si lahko izbral ime po želji. Jaz sem bila Linda.

Spominjam se tudi izredno lepih učbenikov z rdečimi platnicami. V učbenikih je bilo ogromno slik, teksti pa so bili samo v angleščini brez prevoda. Vem tudi, da smo med urami učenja poslušali veliko posnetih dialogov. Ko sem prišla v 5. razred osnovne šole in se prvič srečala z angleškim jezikom pri pouku, sem bila zelo vesela, saj sem vsaj na začetku že vse znala.

 

 

TEČAJ ŠIVANJA

Obiskovala sem 8. razred OŠ A. T. Linharta v Radovljici, ko mi je mami rekla, da če hočem šivati, naj se vpišem v šiviljski tečaj.

Od 5. razreda dalje sem se izredno rada ukvarjala z ročnimi deli, kot pletenje, šivanje, kvačkanje… Spletla in kvačkala sem si puloverje in še raje brezrokavnike. Imela pa sem tudi željo šivati. Naredila sem si peresnice, torbe, oblekice za punčke… večinoma vse iz ostankov blaga ali starih kavbojk. Doma smo imeli Bagat šivalni stroj v leseni omari, ki ga je bilo treba poganjati z nogo. Zelo sem si želela šivati tudi oblačila zase in imeti nov šivalni stroj na elektriko. Mami pa je rekla, če hočeš nov stroj in šivati obleke, moraš obiskovati šiviljski tečaj na Delavski univerzi v Radovljici.

In res so mi doma kupili električni šivalni stroj Bagat Danica v trgovini Elgo v Lescah, hkrati pa sem se vpisala na šiviljski tečaj. Bilo je leta 1982, stara sem bila 14 let. Če se prav spominjam, je bila naslednja najmlajša tečajnica stara okoli 21 let, ostale pa vse precej starejše nekje 30, 40 in več let, tako da so bile najprej malo začudene nad mojo starostjo / mladostjo.

Učile smo se šivati najprej krilo nato pa še bluzo, in sicer vse faze od izdelave kroja po postavi, krojenja blaga in nato samega šivanja. Naučile smo se všiti zadrgo, izdelati gumbnice, zašiti ovratnik…

Tečaj je potekal v popoldansko večernih urah v Graščini. Učilnica je bila nekje visoko ob desni strani notranjega balkona nad stopniščem Graščine. Spomnim se škripajočih lesenih stopnic. Ker smo imeli takrat v osnovni šoli izmenski pouk, sem vsak drug teden, ko sem imela pouk popoldan,  tečaj nekoliko zamudila.

Moja končna izdelka sta bila modro kavbojsko krilo ter rdeča bombažna bluza. Bluza pravzaprav do konca tečaja ni bila dokončana, do konca bi jo morala zašiti doma, vendar tega nikoli nisem naredila. Sem pa od takrat dalje redno kupovala nemške revije s kroji in si po njih šivala hlače, jakne, tudi plašče. V srednji šoli skoraj nisem nosila oblačila, ki ga ne bi sešila sama. Lotila sem se tudi zimske jakne in prehodnega plašča. Nikoli pa nisem šivala za druge, razen za svojega fanta sedaj moža in oba sinova. Ko sem bila študentka nisem imela več toliko časa za šivanje, veliko pa sem spet šivala, ko sem bila na dveh porodniških dopustih; otroške hlačke in jopice za sinova, zavese, okrasne blazine… Že prej pa tudi zame nosečniške tunike.

Zadnja leta imam občasne prebliske šivanja, načelno pa šivalni stroj čaka na to, da si bom spet vzela čas za ta hobi. Vsekakor mi je obiskovanje šiviljskega tečaja v osnovni šoli na Delavski univerzi Radovljica dalo znanje in veselje za celo življenje.

 

REKLAMNI ZNAK

V letu 1995 se mi je, s svežo diplomo Fakultete za arhitekturo v roki, ponudila drugačna oblika sodelovanja s takrat že Ljudsko univerzo Radovljica. Zaprošena sem bila za izdelavo emblema ali reklamnega znaka. Pripravila sem znak v obliki silhuete starega mestnega jedra Radovljice od železniške postaje do cerkve – pogled iz strani Lancovo. Znak je bil kasneje nekaj časa uporabljan na letakih, vabilih LUR, vendar ne tako čisto tako, kot je bilo prvotno zamišljeno. Doma sem med mojimi skicami znaka našla tudi dve vabili k vpisu v izobraževalne programe s tem znakom. Kmalu nato pa je LUR dobil znak s sovico.

 

RAZNI TEČAJI

Kasneje sem vsake toliko let obiskovala kakšen tečaj, npr. leta 2001 sem se udeležila Delavnice interneta v obsegu 6 ur. Tega se niti ne bi spomnila, če ne bi v času pisanja te zgodbe doma našla potrdila o udeležbi, na katerem je napisana tudi zanimiva vsebina izobraževanja. Ena od vsebin delavnice je bila »Elementi in delovanja LAN, WAN«. Danes se mi zdi, da povprečnega uporabnika kaj takega sploh ne zanima, glavno da internet deluje kjerkoli in kadarkoli.

 

ZNANJE NAS AKTIVIRA

V zadnjih letih se na LUR izvaja brezplačen program Znanje Nas Aktivira (ZNA, ZNA2) namenjen odraslim starejšim od 45 let. Takoj, ko sem izvedela za programe v okviru tega projekta, sem se vključila (na srečo sem bila že +45 😊). Od leta 2016 sem obiskovala že kar nekaj tečajev in upam, da jih bom lahko še naprej.  Namen projekta ZNA naj bi bil povečati vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje in mislim, da je bilo to zagotovo doseženo. Poleg tega pa vključenost v tečaje prinese tudi spoznavanje novih ljudi ter prijetne ure sproščenega učenja.

Tanja, 51 let

 

SEDEMINDVAJSETA ZGODBA

Učenka prej, zdaj in potem!

Z Ljudsko univerzo Radovljica prijateljujem že dolgo. Iz neznanega razloga sem želela pridobiti znanje nemščine. Takrat sem bila na fakulteti. S sestro Ruth sva se obe vpisali in obiskovali tečaje v Graščini. Stara učilnica s pečjo na drva je imela svoj čar. Vzdušje je zaokrožala in vzdrževala dobra družba, z učiteljico na čelu. Tako dobro smo se ujeli, da smo, ko se je učiteljica preselila v Ljubljano in zaključila s poučevanjem v Radovljici, neformalno šolanje nadaljevali kar pri moji sestri Ruth v njeni kletni sobi na njenem domu.

Nato sem se udeležila še tečaja italijanščine, a ga obiskovala le eno sezono. Za študenta tečaji niso bili prav poceni, a takrat pridobljeno znanje mi je prišlo še kako prav na službeni poti, ko sem najprej kot hostesa dve sezoni delala na največjem zimsko športnem sejmu v nemškem mestu München, kjer sem kot absolventka spala v zame prestižnem hotelu Holiday Inn. Po zaključenem študiju sem v tovarni vrat Lip Bled zaradi svojega znanja nemščine lahko odšla na poslovne poti v Švico in Nemčijo. Danes mi znanje nemščine pride prav, ko iščem informacije s področja pridelave zelišč in sadja, se pravi, ob delu na vrtu, njivi ali hišnih opravilih mimogrede obnavljam znanje na YouTube.

Seveda se tudi zadnja leta aktivno udeležujem raznih delavnic in tečajev in lahko rečem, da mi prav vsa pridobljena znanja pridejo še kako prav. Uživam v dobri družbi podobno mislečih ljudi. Želim si, da bom imela še dlje možnosti učenja, da bodo programi na voljo in da bom našla čas za obisk tako dobro zasnovanih izobraževanj.

 

Učiteljica

Drugo zgodbo pletem zadnjih par let, ko z LUR sodelujem kot prenašalka znanj v programih Medgeneracijskega centra Bled-Radol`ca. Zame so kulinarične delavnice v LUR kalilnica izkušenj ter menjava le teh. Posebej me radosti, da se srečujem z vsemi generacijami, mladimi, delovno aktivnimi in starostniki. Če smem izraziti svoje občutke, se najbolj radostim srečanj v domu starostnikov v Radovljici, kjer se srečujem z osebami, ki so prehodile večji del svoje poti in svoje bogastvo tudi radi podelijo, še raje pa pokusijo tudi kaj povsem novega, do tedaj neznanega. Zato lahko potrdim, da  Ljudska univerza Radovljica z organizacijo izobraževanj zelo celostno vpliva na socialno mrežo v našem okolju, predvsem oseb, ki so vedoželjne.

Mateja, 49 let

 

 

ŠESTINDVAJSETA ZGODBA

Znanje je »lajf«

Skozi ogromna vrata sem s strahospoštovanjem vstopila v mogočno radovljiško Graščino. Slikovite baročne dekoracije in glasba, ki je pronicala izza vrat glasbene šole, so me navdajale z mešanico spoštovanja, vznemirjenja in kančkom strahu. Hiša učenosti in znanja. Obiskovala sem tečaj nemščine, dve stopnji. Bila sem še srednješolka, zato mi je bilo nadvse zanimivo, da sem bila kot udeleženka tečaja obravnavana enakovredno odraslim, različnih starosti in poklicev. Pa tudi naše predznanje nemščine je bilo na približno enakem nivoju. Navdušili so me drugačni pristopi poučevanja in učenja, ki so se razlikovali od šolskih, zato je ta za ušesa včasih strog in trd jezik, postal zabaven in privlačen, učenje pa sproščeno, z veliko smeha. Učiteljica je bila še mlada in cenila sem njen spoštljiv odnos do mene, čeprav sem bila med najmlajšimi v skupini. Vse te prednosti neformalnega izobraževanja so me navdušile in v meni zbudile strast do pridobivanja novih znanj. Pa še nekaj se mi je trdno zasidralo v spomin. Prijaznost in srčnost zaposlenih, ki so bili vedno pripravljeni pomagati z odgovorom in nasvetom.

Pridobljeno znanje sem takoj po študiju potrebovala že v moji prvi službi pri vsakoletnem obisku knjižnega sejma v Frankfurtu. Prav ponosno sem se v nemškem jeziku pozanimala za pot do sejma in pregledala knjižne novosti. Osnove nemščine so z leti malo zbledele, nekaj pa je vendarle ostalo. Ostali so prijetni spomini na Ljudsko univerzo Radovljica in ljudi, s katerimi sem se takrat srečala. V meni je še vedno želja po novih znanjih. Tako močna, da je z leti ta želja postala hrepenenje, da lahko znanje na prijazen in srčen način prenašam naprej, še posebej mladim.

Letos se mi je želja uresničila. Postala sem del hiše znanja v Ljubljani. V Kariernem Placu – Kariernem centru za mlade (Cene Štupar – CILJ) mladim pomagam, da prepoznajo svoje želje ter potencial in tako uresničujejo svoje sanje.  Najlepše pri tem pa je, da se tudi jaz vsak dan od mladih naučim kaj novega.

Kajti, kot v svojem komadu pravi raper Trkaj: »znanje je sveto, jaz hočem ga najt… znanje je lajf!«

Andreja Glavač, 47 let

 

PETINDVAJSETA ZGODBA

Bom kratka…
Sem Sandra, stara 30 let in prihajam iz Bohinja. Na LUR sem se vpisala, ufff dolgo je nazaj, pri svojih 16ih letih. Obiskovala sem smer Ekonomski tehnik.
Prvo leto sem redno obiskovala predavanja, potem pa vedno manj, saj zaradi službe in drugih zdravstvenih težav ter moje lenobe😌 seveda ni šlo, zato se je moje šolanje zavleklo do mojega 28 leta.
Lahko rečem samo hvala profesorjem in profesoricam ter zaposlenim na LURu (Mija, Mojca, Mateja, Lili ZAKON ste❤️), ki ste mi pomagali in me spodbujali vseh 12 let ter me non-stop ツ preganjali. Pri vas sem doživela 12 lepih, dolgih, nasmejanih😁 pa tudi napornih 😓 let. Ostalo mi je veliko lepih, nepozabnih spominov .
 
LUR ostanite taki še naprej, super ste.
Najboljši ste 🧡 in vedno boste!!!!
 
Sandra, 30 let

 

ŠTIRIINDVAJSETA ZGODBA

Moje ime je Danica Gorenc. Pri 47-ih letih sem se vpisala na LUR, smer Gastronomsko turistični tehnik. Do te odločitve sem prišla po operaciji kolka, kajti imela sem možnost invalidske pokojnine za polovični delovni čas, moja osebna zdravnica pa mi je predlagala poklicno rehabilitacijo. Za to sploh nisem vedela da obstaja, za kar pa sem ji še danes hvaležna. Vse se je zelo hitro odvijalo. Najprej Soča in testiranja, kajti pri teh letih ti kar tako ne plačajo šolnine. Ni  bilo treba čakati, da pridem na vrsto za invalidsko komisijo, takoj so mi dali zeleno luč in se je začelo. Učenje sem vzela resno in odgovorno. Veliko sem naredila za svojo osebno rast, čeprav sem velikokrat slišala, kaj mi bo šola in to največkrat od moje generacije. V družini sem imela podporo samo od mojih otrok. Hvala. Po sili razmer se je malo zavleklo, ampak ker sem izpite opravljala redno in tudi z lepimi ocenami, na ZPIZu ni bilo težav. Na predavanjih sem se dobro ujela z vso mladino. Najraje sem imela predavanja profesorice Vanje Zuljan, pa tudi ostale profesorje lahko pohvalim. Med mojim izobraževanjem se je pripetilo veliko dogodivščin, prisotna je bila trema pred izpiti, pa tudi smeh. Spomnim se, ko smo pisali poskusni test pri slovenščini, bila je čista tišina, malo smo se spogledovali in nasmihali, saj je naš profesor za katedrom utonil v spanje. Dogodkov in spominov je veliko. Ni mi žal, da sem se odločila za to pot, čeprav sem na koncu že malo izgubljala voljo, saj je bila moja nočna mora angleščina. K sreči ima LUR Mijo, ki nam je dihala za ovratnik in tako mi je uspelo opraviti tudi to. S to zmago sem dobila novo energijo in v prvem poskusu v dveh rokih zelo dobro opravila maturo. Zelo sem ponosna nase, saj sem vsem, ki niso verjeli vame dokazala, da kjer je volja je tudi pot. Moj moto je: Poslušaj samo sebe in stoj za svojimi odločitvami, vse ostalo pa je samo srečanje na neki poti.

Vsem udeležencem želim veliko uspeha, prav tako vsem zaposlenim. Sigurno se bom udeležila še kakega tečaja. Trenutno sem zaposlena kot natakarica, moja želja pa je bila postati turistična vodička, ker sem pa že skoraj pred upokojitvijo, se v te vode ne bom spuščala. Niti za en sam trenutek mi ni bilo žal, da sem dihala skupaj z Ljudsko univerzo Radovljica sedem let, saj sem  pridobila ogromno znanja in lepih spominov, ki jih bom v mislih lahko obujala na stara leta. Saj veste, takrat ima človek ogromno časa.

Danica, 57 let

 

TRIINDVAJSETA ZGODBA

Ljudsko univerzo v Radovljici sem začel obiskovati v letu 2011. Obiskoval sem več programov. V začetku šolanja sem se odločil za smer Trgovec, kasneje pa sem izbral smer Tehnik računalništva, v katerem sem se še najbolje znašel od vseh srednješolskih programov. Za vsa predavanja in izpite so mi omogočili, da sem jih, v nasprotju z rednim šolanjem, opravil v mirnem in prijaznem okolju. Odnosi med profesorji in sošolci so bili profesionalni in hkrati prijateljski. Vsakič se z veseljem spomnim trenutkov, katerih sem bil deležen v tej ustanovi. Najbolj v spomin pa so se mi vtrli dogodki pri strokovnih predmetih, kjer smo s sošolci opravljali tudi praktične aktivnosti na prostem. Po opravljenem šolanju na LUR-u sem se odločil življenjsko pot nadaljevati na dvoletnem študiju na VSŠGT Bled.

Mitja, 29 let

 

DVAINDVAJSETA ZGODBA

Da začnem na začetku…

Po moji “lagani” osnovni šoli, sem mislil, da bo na gimnaziji enako. Vendar ni bilo. Prvi letnik sem ponavljal ter v drugo komaj zvozil. Vendar ne zaradi neumnosti, ampak zaradi lenobe. V drugem letniku me je prijateljica predstavila v KamRi in na PUM-u v Radovljici. Tam so mi pomagali skozi šolo ter me postavili na pravo pot. Inštruktorice so strokovne, ne samo pri učenju, ampak sem lahko na njih računal tudi osebno in prijateljsko, ker so mi vedno pomagale. Če ne bi bilo njih, jaz šole ne bi opravil in sem za to zelo hvaležen. Z njimi sem ubral neko pravo pot in vzpostavil dobre odnose, ker se mi zdi, da smo postali pravi prijatelji in da bomo to tudi ostali. Letos sem letnik tudi prvič končal brez popravnega izpita. Omogočili so mi, da bom avgusta šel za tri tedne v Anglijo preko Zavoda Manipura in programa Erasmus+. Naslednje šolsko leto pa me čaka še zadnji letnik in matura.

A., 18 let

 

ENAINDVAJSETA ZGODBA

Julija 2018 sem izvedela, da nisem naredila matematike na maturi. Odločila sem se, da se prekvalificiram iz smeri ekonomska gimnazija na smer ekonomski tehnik. Na Ljudsko univerzo Radovljica sem šla povprašat kaj naj storim. Vsi so me prijazno sprejeli in mi svetovali, naj se vpišem v četrti letnik in naredim še predmete, ki jih na ekonomski gimnaziji ni bilo, potem pa naj grem na poklicno maturo. Moj cilj je bil iti na maturo že na zimski rok, zato sem hitro pričela z učenjem. S profesorico in s strokovno delavko smo se dogovorile za individualne ure, da mi bojo stvari postale jasne in bom lahko kmalu šla na izpite. Profesorica mi je zelo lepo razložila in hitro sem razumela snov. Tako sem do decembra naredila že vse izpite in se počasi začela pripravljati na maturo, ki sem jo februarja uspešno končala.

Iskreno sem bila presenečena nad tako lepim pristopom in vsem trudom, ki ga vložijo v svoje delo. Prav z veseljem sem hodila tja. Ljudska univerza mi je dala popolnoma nov zagon za nadaljnji študij. Vpisala sem na študij fizioterapije.

Špela, 21 let

 

DVAJSETA ZGODBA

Nikoli ni prepozno

Dvajset let sem delala kot gostinka in se v tem poklicu dobro počutila. Čez čas sem tudi napredovala in postala vodja kuhinje ter kasneje osebja. Vendar pa sem si vedno želela nekaj več, med drugim izpopolniti svojo izobrazbo. Glede na to, da sem imela pred dvajsetimi leti hudo prometno nesrečo in se mi je zdravstveno stanje postopoma slabšalo, sem preko svoje službe dobila omogočeno poklicno rehabilitacijo, to priložnost pa sem zagrabila z obema rokama.

Na Ljudski univerzi Radovljica sem dokončala četrti letnik ekonomskega tehnika ter se nato vpisala na Višjo šolo B&B Kranj, smer poslovni sekretar. Sedaj sem zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve kot koordinatorka. Obenem delam na sprejemih tujih delegacij v Sloveniji.

Moja želja po višji izobrazbi in boljšemu delavnemu mestu se je izpolnila s pomočjo mojih mentorjev, ki ste mi dali obilo znanja pa tudi motivacije za naprej.

Zelo sem hvaležna za vsako pozitivno besedo in spodbudo, ki sem jo bila deležna pri vas, ko sem šolanje pri svojih 42 letih šele začela. Nikoli ni prepozno in tega ste me naučili vi ter mi dali tudi upanje za naprej, da sem dokončala višjo šolo.

Iz srca bi se zahvalila vsem zaposlenim na Ljudski univerzi v Radovljici, za njihovo podporo in srčnost.

Romana Ravnik, 48 let

 

DEVETNAJSTA ZGODBA

LUR MEMORIES

First time student at LUR

My neighbour advised me that if I wanted to improve my Slovene, there was an adult education centre in Radovljica, running a beginners course for Slovene.

I came to LUR and asked about the course.  It was very affordable and I was excited to start.  The course group was very mixed. Some younger people wanting Slovene for work and older people wanting Slovene for conversation.

The class began as I would expect.  The teacher, Špela, was very friendly and approachable.  Everyone was happy to talk to each other and discuss the study work.  I could see the teacher was working hard to create and provide her own study material to suit the class’ needs.

But after a few weeks it became clear this was going to be a very difficult class for the teacher.  The people looking for work were much more serious about homework and practicing in the class.  The rest were not really interested in homework, and one student even told the teacher, he didn’t want to practice the phrase she was trying to teach him.

At this point I realised half our class had very different needs to each other and, just because you pay to study, doesn’t really mean you want to learn.

 

Working as a teacher at LUR

I teach English as a Native Speaker.  I came to LUR originally as a student, but later they were looking for a Native Speaker teacher.  I like the team running LUR, It feels like a family.  I have enjoyed working here now for 5years… I think?  The most interesting thing about teaching at LUR is the variety of ages and types of students.

Every class I run is a good experience and always teaches me something new.  I have some long running classes where we have worked together for 3 years.  This is wonderful, as I can see the long term growth of my students and their investment into their development.  I have also run some very short classes, where you don’t get enough time to know your students.  You work and worry and hope that you are teaching them what they need, what will satisfy them! It is an incredible feeling to finish the course and have your students tell how much they enjoyed it.

LUR SPOMINI

Prvič kot udeleženka na LUR

Moja soseda mi je svetovala, da če želim izboljšati svojo slovenščino, je v Radovljici Ljudska univerza, ki izvaja začetni tečaj slovenščine za tujce. Šla sem na LUR in se pozanimala o tečaju. Takrat sem bila stara 36 let. Ni bilo drago in navdušeno sem začela. Učna skupina je bila zelo mešana. Nekateri mlajši udeleženci so potrebovali znanje slovenščine za službo, starejši pa bolj za vsakodnevno sporazumevanje. Tečaj se je začel po mojih pričakovanjih- Učiteljica Špela je bila zelo prijazna in dostopna. Vsi smo bili veseli, da smo se lahko pogovarjali drug z drugim in razpravljali o snovi. Učiteljica se je zelo trudila, da je pripravila primeren učni material, ki bi zadovoljil učne potrebe v razredu. Po nekaj tednih pa je postalo jasno, da je skupina preveč heterogena. Udeleženci, ki potrebovali slovenščino zaradi zaposlitve, so bili veliko bolj resni pri domačih nalogah in sodelovanju pri učnih urah. Ostali niso bili toliko zainteresirani za domače naloge in eden od udeležencev sploh ni hotel vaditi fraz v skupini. V tem trenutku sem se zavedla, da ima naš razred resnično različne potrebe in da četudi tečaj plačaš, ni nujno da se zares želiš učiti.

Kot učiteljica na LUR

Poučujem angleščino kot naravna govorka. Čeprav sem sprva prišla na LUR kot udeleženka, so kasneje iskali za izvajanje določenih programov naravnega govorca. Všeč mi je kolektiv na LUR, saj je občutek kot bi prišel v družino. V poučevanju uživam že dobrih pet let. Najbolj zanimiva pri tem je neverjetna raznolikost udeležencev, tako po starosti kot po tipu študentov. Pri vsakem tečaju, ki ga vodim, se vedno naučim nekaj novega. Imam nekaj skupin, s katerimi delam že več kot tri leta. To je čudovito, saj lahko vidim rast in napredek udeležencev ter njihov vložek v lastni razvoj. Poučevala sem tudi v nekaj kratkih tečajih, kjer nimaš dovolj časa, da bi jih dodobra spoznal. Delaš in skrbi te, ali jih res naučiš vse tisto, kar potrebujejo in pričakujejo. Neverjeten občutek je končati tečaj in dobiti od udeležencev povratno informacijo o tem, kako zelo so v tečaju uživali.

Amy, 44 let

 

OSEMNAJSTA ZGODBA

BILO JE NEKOČ

Hodila sem v srednjo tekstilno Šolo v Kranj, ki sedaj na žalost ne obstaja več. Nisem imela interesa za poklic šivilja/krojač, ampak takrat so bili drugi časi in starši mi niso pustili, da bi obiskovala kozmetično šolo v Ljubljani, zato sem morala v Kranj. Bili smo mladi in smo šolo jemali preveč zlahka. Izostajali smo od pouka in hodili po kofetkih. Vedno in povsod sem bila z mojo najboljšo prijateljico, s katero sva se zelo navezali ena na drugo.  Poleti sva delali popravni izpit iz telovadbe. Takrat sem bila stara 19 let. Nato so nama priporočili program PUM – Projektno učenje za mlajše odrasle na LUR. In sva šli poskusit. Spoznali sva čudovite mentorice. Tam se naučiš ogromno, dobiš veselje za nove stvari in prijatelje. Vse mentorice so super in se danes sem vesela ko gledam njihove fotografije na FB. Še sedaj me veseli, ko se srečam z njimi in z mojo Lili…. Res toplo priporočam Ljudsko Univerzo Radovljica. Sedaj sem stara 38 let, sem zaposlena in imam dva velika otroka in moža.

Nina, 38 let

 

 

 

SEDEMNAJSTA ZGODBA

NAJINA ZGODBA

Ko sva se upokojili, sva se prijavili na računalniški tečaj na Ljudsko univerzo Radovljica. Ko prideva na LUR ugotoviva, da sva se zmotili v datumu, saj se je ta dan pričel tečaj Življenjski kompas. Razočarani stojiva pred gospo Matejo, a ta naju prijazno povabi, naj se udeleživa današnjega tečaja, ki ga vodi gospa Natalija. Tu sva dobili kar nekaj življenjskih napotkov. Tako se je pričelo najino obiskovanje LUR-a. Seveda je sledil tudi računalniški tečaj. To je bilo leta 2011.

Od takrat si vsako leto izbereva program in ga obiskujeva. Hvala LUR-u za vse.

Milena, 58 let in Stanka, 65 let.

 

 

ŠESTNAJSTA ZGODBA

NAJBOLJŠA SLUŽBA

Ko sem se upokojila, sem za rojstni dan dobila zame “najboljšo službo”. Lahko sem se začela ukvarjati s stvarmi, ki  jih rada počnem in niso “moraš do tega in tega roka”…

V veliko pomoč in oporo so mi bile in so mi še punce z Ljudske univerze Radovljica. S svojo marljivostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo so mi omogočile in mi še omogočajo, da se vključujem v razne dejavnosti v okviru Medgeneracijskega centra in to brezplačno ali za simbolno ceno.

Zlate so in neizmerno sem jim hvaležna.

Seveda so te dejavnosti namenjene vsem, ki so odprti, imajo voljo in se radi kvalitetno družijo.

Punce z Ljudske univerze Radovljica pa se potrudijo, da smo zadovoljni vsi.

Želim vam veliko poslovnih uspehov in osebne sreče.

HVALA ZA NAZAJ IN PROSIM ZA NAPREJ.

Mojca Žagar, 66 let

 

PETNAJSTA ZGODBA

MOJA ZGODBA

Za Ljudsko univerzo Radovljica sem prvič slišala, ko sem končevala gimnazijo. Ker sem ob spomladanskem roku splošne mature imela dva popravna izpita, se nisem mogla vpisati na željeno fakulteto. Na Ljudski univerzi so mi glede na mojo situacijo svetovali, kako naj nadaljujem šolanje, kar sem takrat najbolj potrebovala, saj sem se počutila ujeto v šolskem sistemu.

Septembra sem dokončala splošno maturo in šolanje nadaljevala na ljudski univerzi, smer  ekonomski tehnik. Čeprav sem kmalu spoznala, da ekonomija ni »moje« področje, sem se naučila kar nekaj življenjskih stvari, s katerimi prej nisem bila seznanjena, kot so na primer računanje plače, dohodnina in podobno. Uspela sem izboljšati ocene in tako pridobila odličen uspeh v 3. in 4. letniku, kar sem potrebovala za vpis na fakulteto. Bližala se je poklicna matura in vsi profesorji so bili pripravljeni pomagati po najboljših močeh, če so v nas učencih le zaznali kanček interesa. Vzdušje na maturi z manjšo skupino je bilo bolj sproščeno in zato veliko manj stresno. Pri projektni nalogi za četrti predmet poklicne mature sem si lahko privoščila kanček svobode in jo zato z veseljem napisala. Na nalogo z naslovom Učenje, učne težave in inštrukcije sem še vedno najbolj ponosna, prav tako na spričevalo s pohvalo.

Skozi šolanje sem izkusila toplino in prijaznost zaposlenih, s katerimi smo se zaradi majhnih skupin lahko povezali na drugačnem nivoju kot v srednji šoli s skoraj tisoč dijaki. Ljudska univerza mi je dala nov zagon in čas, da odrastem preden nadaljujem svojo pot. Vpisala sem se na Univerzo v Ljubljani, na Biotehniško fakulteto smer Biologija.

Maja, 22 LET

 

 

ŠTIRINAJSTA ZGODBA

So mi rekli, da bi bilo fino fajn, če bi tudi jaz kaj »na papir vrgel« ob lepi obletnici LUR-a.

Spodbudo sem dobil na otvoritvi razstave »Čudoviti svet čebel« v Čebelarskem centru Lesce.  Z županom sva rekla par besed in glej ga zlomka, strinjala sva se, da imata on in Radovljica srečo, da ima poleg sebe tak ustvarjalen, inovativen krog ljudi – Ljudsko univerzo.

Pa pojdimo lepo po vrsti.

Kar nekaj vode je že preteklo, kar sem imel srečo, da sem spoznal ta dekleta. Krivda za to je

moja ljubezen do mozaikov in pa seveda Urška A. Potočnik. Malo zaradi druženja, malo zaradi firbca in vedoželjnosti sem se znašel na tečaju modernega mozaika. Ta je postal kar sestavni del mojega življenja.

Nadaljevanje:  En lep skupinski projekt “Mozaična tabla na železniški postaji”. V takem vzdušju in podpori deklet iz LUR-a in s strani župana se res da delati in ustvarjati. Bilo je res enkratno doživetje in skupno nam je bilo – kaj podobnega bo potrebno ponoviti.

In zgodilo se je. Padla je ideja ” Mozaična stena”. V nekaj tečajih mozaika v letu 2018, je  pričel nastajati lep stenski mozaik. Mojla in Urška sta bili gonilna sila, pa tudi šefica Mateja ni zaostajala. Stena z lepim drevesom in še lepšimi sovicami je lepo rastla in poživljala sivo betonsko steno. Tudi župan je pridno spremljal »rojevanje« mozaika. Vidno navdušen je na otvoritvi dejal, da je potrebno nadaljevanje takega ustvarjanja. Brez ideje in srčne podpore LUR-a ta mozaična stena ne bi tako uspela kot je.

To je kolektiv v katerem si vedno dobrodošel in kamor se vedno rad vračaš.

Srečno in uspešno še naslednjih 60.

Toni, 70 let

Toni Papež in Urška Ambrožič Potočnik

 

TRINAJSTA ZGODBA

V Ljudsko univerzo Radovljica sem vstopila prvič leta 2006. Zaposlena sem v turizmu, kjer veliko uporabljaš tuje jezike. Takrat je ljudska univerza s sodelovanjem gospodarske zbornice organizirala tečaj italijanskega jezika. Z veseljem sem se prijavila. »O super«, sem si rekla, »italijanski jezik, romantika, melodika jezika, nekaj meni pisano na kožo«. Tečaja se je udeležilo šest radovednih glav. »Dobro, ne bo nam dolgčas«. In res nam ni bilo. Vsako srečanje, ki je sledilo, je bilo bolj zanimivo, odprto, razigrano, enostavno sama pozitivna energija. Skozi predavanja naenkrat nismo bili samo sošolci, nezavedno smo postajali prijatelji. Skupaj smo zaključili prvo in drugo stopnjo, nato še nadaljevalni tečaj. Dvoma ni bilo, res smo uživali pri učenju. Profesorica Tatjana nam je znanje kar vlivala v glave.

Po prvem zaključenem tečaju, se je sošolcu Blažu iz čistega heca porodilo vprašanje: »A na končni izlet gremo pa v Italijo, da »potreniramo« kar smo se naučili?« Ideja je bila vsem všeč, iz čistega heca smo se po avtocesti odpeljali v Italijo. Pa ne le enkrat, večkrat. V lastni režiji, za ves konec tedna. Ravena, San Marino, Siena, Verona, Lucca, Pizza, Benetke, Lido, mesteca so si kar sledila. Potepali smo se po Italiji in uživali. Cerkve, stolpi, knjižnice, galerije, gradovi, trdnjave, zapori, dobra hrana, grappa, vino, kava, dobra družba, veliko smeha, doživetja, prav zares pravo potepanje in spoznavanje kulture. Kako je življenje enostavno, če se zberejo pravi ljudje. »Hvala profesorica Tatjana, Jelka, Darja, Blaž, Sašo in Tomaž, da sem bila lahko del tako lepe zgodbe.« Stike smo ohranili še do danes. Vsake toliko se snidemo in obujamo spomine.

Drugi del zgodbe na ljudski univerzi pa se prične, ko sta Urška A. Potočnik in Petra Golinar pričeli z delavnicami modernega mozaika. »En lonc boš pa prišla naredit na najino delavnico, a ne?« Pa sem šla in ga tudi naredila. Ne znam opisati kakšno notranjo srečo in ponos občutiš po telesu, ko imaš dokončan izdelek. Skozi proces delavnice, pa se niti ne zavedaš koliko novega znanja si sprejel. »Juhuhu vriskamo!! Gremo naprej, samo naprej« .Po loncu je bila na vrsti miza, ki sem jo tudi dokončala. Pa še lestenec iz svilenega papirja. »Ja noroooo, gremo naprej.« Filcani copati. Filcanje me je prevzelo do konca. Naenkrat začutiš, da te znanje kar kliče: »Pridi , še veliko je prostora za nova znanja«.

Ko mi je Urška omenila drzen projekt stene na zunanjem stopnišču ljudske univerze, sem se takoj prijavila. Projekt me je prevzel. Toliko različnih ljudi skupaj ustvarja nekaj čudovitega, nekaj kar se je zapisalo v čas. Prišlo je spoznanje: »Tako bi moral delovati svet na vseh področjih.«

Omeniti pa moram tudi samo otvoritev stene. Kakšen naboj energije. Udeležencem je sreča kar sijala iz oči, na obrazih si videl same nasmehe, vse je potekalo kot v pravljici. V ambientu se je dobesedno pretakala magija. Čas se je prestavil v drugo dimenzijo. Upam samo to, da je še kdo od prisotnih zaznal te čarobne momente.

»Hvala še enkrat gospe Mateji in gospe Mojli za noro dogodivščino, ki je imelo in še ima globlji pomen na višjem nivoju. Hvala Urški in Petri za podajanje znanja.«

V naslednjem šolskem letu, sem se vpisala še na spletni marketing, pod vodstvom Urške A. Potočnik in Bojane Jamnik. Usvojila sem nova znanja, izdelala sem si svojo spletno stran. Začela jo bom uporabljati pri svojem projektu, katerega ob delu že nekaj časa razvijam. Nadgradnja marketinga je bil vpis na  delavnice komunikacija in javno nastopanje. Kdo bi si mislil, da sem dejansko zmožna ob koncu tečaja predstaviti temo, ki sem si jo izbrala. Spet lahko rečem le juhuhu, gremo naprej, čakajoč novih izzivov.

»Hvala Urški in Bojani za strokovno izpeljana oba programa.«

Pri zadnji podelitvi diplom, sem podala izjavo, da sem več na Lur-u kot doma. Pa nič zato. Znanja, ki sem jih tu usvojila, s pridom uporabljam v službi, doma in v življenju. Dotakniti pa se moram še nekaj fantastičnega. Na vsaki delavnici srečaš toliko zanimivih ljudi, od katerih se ravno tako učiš in bogatiš. Vsak posameznik namreč nosi v sebi svojo zgodbo, svoj pogled na stvari, na življenje.

»Hvala tudi vsem tečajnikom, ki sem jih imela priložnost spoznati.« Počutim se bogato, počutim se izpolnjeno. Hvala Lur-u, ker se trudite za nas, hvala, da lahko obiskujemo tako znanja polno in varno zavetje.«

ČESTITKE  LUR IN LUROVCI

Radmila Lapuh- Radka, 53 let, Bled

 

DVANAJSTA ZGODBA

Retorika

Na Ljudski univerzi  Radovljica sem v okviru ponudbe za tretje življenjsko obdobje izbrala tečaj retorike. Izvajala ga je mlada radijska voditeljica, avtorica otroških radijskih iger, voditeljica prireditev  Carmen L. Oven.

Prijetna in simpatična predavateljica nam je približala retoriko skozi delavnice, na katerih smo bili ves čas aktivni, uvedla pa je tudi domačo nalogo.

Lotila sem se je z veseljem in tudi tremo, saj prave domače naloge, s katero bi morala nastopiti pred razredom, več  kot petdeset let nisem imela. Morda pa takšne sploh nikoli nisem imela. Smo v času mojega osnovnošolskega šolanja in kasneje na frizerski šoli imeli govorne vaje? Danes jim rečejo retorika, kar se sliši tako učeno, da ti zares nažene strah v kosti.

A kar je treba, je treba. Za temo sem izbrala Slovensko društvo Hospic in svoje delo v društvu, delo na terenu pri bolnikih in njihovih svojcih, podporo žalujočim, delo v Hiši Hospica. Pripovedovala sem o zadovoljstvu pri tej dejavnosti, ko komu olajšaš kakšno težko uro, ga opogumiš, mu pomagaš razbliniti stiske, mu izvabiš nasmeh na zaskrbljen in prestrašen obraz. Predstavila sem vedro in pozitivno razpoloženje v Hiši Hospica, saj prostovoljci in strokovno osebje težkim bolnikom, ki tam preživljajo zadnje tedne in mesece, s svojo prisotnostjo in sočutjem odstirajo vrednote in radosti življenja.

Carmen L. Oven o Hospicu do tedaj še ničesar ni vedela, zato me je po nastopu še veliko spraševala.

Čez leto, dve, jo je Manca Košir pripeljala v društvo in ji prepustila vodenje ljubljanskih večerov Hospic kafe. Rezultat je nastanek tenkočutne knjige izpod peresa Carmen L. Oven Tihotapci miru, ki pripoveduje o ustanovi podobni Hiši Hospica na način, kot da bi KCarmen v taki hiši delala, a je po izidu povedala, da v Hiši ni bila nikoli.

Zadovoljna sem, da je morda moj retorični nastop pripomogel k delovanju pisateljice, da sem z njo navezala stike tudi kasneje. Povabila sem jo, da predstavi svojo knjigo v leški knjižnici, kjer smo jo prisrčno sprejeli.

Takšne so lahko povezave ljudske univerze z realnim življenjem. In to imam rada.

Nada, 77 let

 

ENAJSTA ZGODBA

Kot problematična najstnica sem se znašla na LUR-u leta 2002 in pričela obiskovati osmi razred osnovne šole za odrasle. Na predlog zaposlenih na LUR sem se vključila v program PUM – Projektno učenje za mlajše odrasle. V ekipi mladih s podobno problematiko sem se naučila sodelovanja, ustvarjanja, nekega reda in odgovornosti. Sodelovali smo pri različnih projektih preko celega leta, se udeleževali različnih dejavnosti, sklepali nova prijateljstva in s pomočjo mentorjev poskrbeli tudi za šolanje. To je bilo bistveno. Po končani osnovni šoli sem se lahko vpisala v redno poklicno šolo, ki sem jo tudi dokončala. Do zadnjega so mi stali ob strani mentorice, ter soudeleženci PUM – a, ki smo tvorili že eno veliko družino. Po skoraj desetih letih me je življenje spet prineslo na LUR zaradi potreb po izobraževanju zaradi zaposlitve. S pridnostjo in veliko podporo zaposlenih na LUR, sem v kratkem času zaključila srednjo šolo s poklicno maturo. Na Ljudsko univerzo Radovljico se vračam že dobrih petnajst let. Ne dvomim, da bom tudi v prihodnosti lahko dobila vse potrebne informacije glede različnih izobraževanj. Kar pa šteje največ, je dober odnos, ki smo ga zgradili skozi vsa leta.

V GLAVNEM, NA LJUDSKI ZMAGATE, VSAKA VAM ČAST! RADA VAS IMAM!!

 

DESETA ZGODBA

Moje izobraževanje preko Delavske univerze – Ljudske univerze v Radovljici in predajanje znanja naprej.

Moje izobraževanje na Delavski univerzi Radovljica sega v leto 1980. Bil je zadnji poizkus pridobitve moje izobrazbe.

Moje otroštvo je bilo vse prej kot srečno, saj mi je pri štirinajstih letih umrla mama. Hodila sem v osmi razred osnovne šole v Lipnici. Z očetom, pet let mlajšim bratom in staro mamo smo ostali sami. Skrbela sem za dom kot sem pač vedela in znala. Imeli smo kmetijo, ki je tudi zahtevala svoje. Preden sem šla zjutraj v šolo, sem morala nakrmiti in pomolsti dve kravi.

Po končani osnovni šoli nisem imela za nadaljnje šolanje nobenih možnosti, čeprav sem želela postati učiteljica. Zaposlila sem se v Iskra Mehanizmi Lipnica kot navadna delavka.

Nato sem se poročila in skrbela za družino. Medtem sem v službi vseeno napredovala v kontrolorko. Želela sem si več, vendar brez izobrazbe ni šlo. Odločila sem se, da se vpišem v poklicno administrativno šolo na  delavski univerzi v Radovljici. Nisem se upala vpisati v srednjo šolo, ker je bilo že petnajst let od mojega šolanja,  zato sem se vpisala v dve letno poklicno šolo.

Začetki res niso bili najlažji. Pri matematiki nam je profesorica prvo uro dala preizkus znanja. Tisti, ki so pravkar zaključili večerno osnovno šolo, so naloge kar rešili, jaz pa sem prišla le do tretje naloge. Najhuje pri tem je bilo, da mi je profesorica napisala cvek čez pol strani. Me je prizadela ja, še danes ga vidim. Kasneje jo šlo kar v redu, seveda z nekaterimi zanimivimi prigodami. Pri predmetu delavsko samoupravljanje sem napisala, da prihajajo odločitve »od zgoraj«, imela sem kar nekaj težav, da sem profesorju obrazložila kaj sem s tem mislila. Seveda se je moje razmišljanje poznalo tudi pri oceni. Z zaključnim izpitom sem uspešno opravila prvi del mojega šolanja.

Kasneje sem se vpisala v tretji letnik Ekonomske srednje šole v Radovljici, ki pa ni bila pod okriljem Delavske univerze. Naredila sem pet diferencialnih izpitov za dva letnika nazaj, ostali so bili priznani iz poklicne šole, ves tretji letnik brez težav in še štiri izpite za četrti letnik. Zataknilo pa se je pri matematiki. Profesorica, ki je imela pouk v redni šoli, je učila tudi nas v večerni šoli. Redni učenci so imeli predavanje celo leto mi pa samo deset ur, naloge pa skoraj iste. Z veliko težav mi je končno tudi to uspelo, da sem letnik z zaključnim izpitom uspešno opravila. So mi pa z matematiko uničili željo po nadaljnjem šolanju. Kasneje mi je bilo žal, da se nisem vpisala na višjo šolo, vendar službo sem vseeno zamenjala in s tem izboljšala finančni položaj.

Na Ljudski univerzi Radovljica sem kot upokojenka obiskovala tečaj angleščine, tretjo in četrto stopnjo, grafologijo, astrologijo, kaligrafijo, numerologijo, pa še kaj bi se našlo. Danes se prepuščam ustvarjanju raznih ročnih del v različnih tehnikah, kot so Iris, Quilling, Pickup,  karigrami in še druge. Vso to znanje kot prostovoljka na LUR-u  prenašam preko delavnic na udeležence, ki si tega znanja želijo. Delavnice so zelo dobro obiskane, kar pa navsezadnje potrjuje, da bi bila dobra tudi kot učiteljica. Nikoli ni prepozno, želje se uresničijo, čeprav včasih v poznih letih.

Odločitev za izobraževanje na Delavski univerzi, oziroma današnji Ljudski univerzi, mi je pomagala do boljše službe in posledično tudi do boljše pokojnine. Za kar sem hvaležna tudi mojim predpostavljenim v službi, ker mi niso dali boljšega delovnega mesta brez izobrazbe.

Breda, 69 let

 

DEVETA ZGODBA

60 let Delavske univerze v Radovljici, ki je bila tudi del moje življenjske poti

Rodila sem se na kmetiji, leta 1932, ko je bila pri nas še kraljevina. Bilo nas je sedem otrok. Šolo sem obiskovala samo do tretjega razreda osnovne šole, nato se je pričela druga svetovna vojna. Med vojno obisk šole ni bil reden, pouk pa je bil v nemškem jeziku. Po vojni sem šolo obiskovala eno leto, vendar nam je bila zaradi vojne priznana v celoti.

S šestnajstimi leti sem se zaposlila v Kemični tovarni Podnart, kjer sem morala najprej opraviti kvalifikacije za izdelovanje kemičnih izdelkov. Delala sem tudi izdelke za kromiranje, niklanje in druge raztopine. Najzahtevnejše delo je bilo raztapljanje zlata in srebra v tekočino. Poleg zahtevnosti je bilo tudi zelo nevarno za zdravje, saj so hlapi vsebovali cianid.

Zaradi dolgoletnega opravljanja dela, so se mi pojavile zdravstvene težave, zato mi je zdravnik priporočil drugo delovno mesto. Morala sem iti na zdravstveno komisijo v Kranj, kjer so odločili, da na tem delovnem mestu ne smem več delati. Premestili so me v pisarno, kjer pa sem potrebovala določena znanja. Vpisala sem se v strojepisni tečaj na Delavski univerzi v Radovljici. To za mene ni bilo lahko, saj sem imela okorne prste, vse prej kot primerne za tipkanje. Stara sem bila 47 let, ni bilo lahko, z veliko vaje in truda sem opravila teorijo z oceno pet, prakso pa s trojko, na kar sem bila zelo ponosna.

Tako sem nevarno delo zamenjala za pisarniško, vendar zaradi zahtevnosti del, samo znanje strojepisja ni bilo dovolj. Premestili so me v telefonsko centralo, kjer sem bila zelo zadovoljna in tudi tam dočakala upokojitev.

Izobraževanje na DU mi je pomagalo, da sem upokojitev dočakala v prijetnem in zdravem okolju in hvaležna sem, da mi zdravje še danes služi.

Ljudmila, 87 let

 

OSMA ZGODBA

LUR-ovih 60 let

Ko je bila ustanovljena DU (delavska univerza) Radovljica, sem bila stara 8 let. Z njenim delovanjem pa sem se seznanila že v letu 1967. Po končani OŠ sem se hotela izučiti za kuharico. Takrat si moral najti najprej podjetje, ki ti je bilo pripravljeno nuditi učno mesto. Ampak glej ga zlomka, za dekleta takrat ni bilo lahko, podjetja v gostinstvu so želela v uk samo fante.

Čeprav je bilo v tistem času tudi doma na majhni kmetiji dovolj dela, sta starša želela, da bi znala še kaj drugega, zato sta me poslala na šiviljski tečaj DU v graščino v Radovljico. Samega tečaja se ne spomnim prav veliko. Vem, da so bili šivalni stroji že tam, tudi nekaj krojev smo dobili. Naučili smo se nekaj o krojenju, zašili smo si krilo in bluzo. Opravila sem samo začetni tečaj, ampak znanje, ki sem ga pridobila, mi je koristilo celo življenje.

Misel na poklic kuharice sem opustila in se izučila za prodajalko. Za dodatna izobraževanja pa ob družini in službi ni bilo časa. Ob upokojitvi mi je spet ostalo dovolj prostega časa. Namenjala sem ga hribom, kasneje tudi dodatnim izobraževanjem v zvezi z računalnikom. Najprej sem nekaj našla na LUJ in Društvu upokojencev Bled. V šolskem letu 2013–14 pa sem našla programe na LUR (Ljudska univerza Radovljica). Najprej je bil zame zanimiv tečaj digitalne fotografije, kasneje še nemščine, predavanja transakcijske analize, predavanja iz področja prava itd., vseh se sploh ne spomnim. Zanimive so bile tudi delavnice pletenja košar iz vrbovih šib in polstenja (filcanja). Zanimiva je tudi izkušnja izdelave mozaika. Ker sem ugotovila, da me najbolj sproščajo ročna dela, sem se udeležila veliko študijskih krožkov. Naučila sem se izdelovanja vizitk v različnih tehnikah, rož iz krep papirja in iz najlona in še marsikaj.

Pod okriljem LUR od leta 2016 tudi na Bledu deluje Medgeneracijski center, ki pa je postal moja nova lokacija izobraževanja, rekreacije in različnih drugih dejavnosti. Kot prostovoljka sodelujem pri medgeneracijskih druženjih in delavnicah v OŠ Bled, vrtcu Bled in tudi na samem centru. Ker sem se na LUR v Radovljici veliko naučila, sem se odločila, da to znanje delim tudi na delavnicah na Bledu. Udeležence sem učila, kako se izdela darilna vrečka iz starih koledarjev, lahko tudi škatlica. Iz stiropor kroglice ali pirha se da v tehniki krpanke ali mokrega polstenja, lahko tudi suhega polstenja, narediti lepe okraske. Z nekaj skupinami smo se učili narediti najrazličnejše rožice…

Veliko se je dogajalo in še vedno se dogaja, zato si datumov in letnic sploh ne zapomnim, za kar pa menim, da sploh ni bistveno. Važno je samo, da se na LUR počutimo odlično. Tudi jaz imam še voljo, da bomo naredili še kakšno delavnico.

Ob lepi obletnici LUR-u želim še veliko, veliko uspešnih let.

Francka Srna, 67 let

 

SEDMA ZGODBA

VEČ ZNAŠ, VEČ VELJAŠ….

… sem večkrat slišala reči starejše ljudi. Že kot šolarka in vajenka – pletilja, sem si te besede zapomnila. Po triletni vajenski dobi v tej stroki sem prišla takoj v Radovljico in se zaposlila v Almiri, kjer sem tudi oddelala celo delovno dobo. Po osemurnem delovniku se je bilo moč vključiti v razne tečaje, med drugim pri Ljudski univerzi Radovljica. Udeležila sem se šiviljskega tečaja leta 1970 in v nadaljevalnega leta 1982. Program je trajal 60 šolskih ur iz različnih vsebin, kot so npr. demontiranje Bagat strojev, vzdrževanje, izdelava raznih šivov, izdelava kroja, postavljanje stroja na blago, zaključek del, razstava in izpit. Hodila sem vestno po urniku v Graščino na Linhartovem trgu v drugo nadstropje. Končno je bilo treba izdelati bluzo in krilo za sebe. Nato pa v nadaljevalnem tečaju že kaj bolj zahtevnega po želji. Vem, da sem si sešila podloženo jakno z gumbnicami, ki jih sedaj ne bi znala več narediti in še kaj bolj zapletenega. Vem, da me je tovarišica Jožica ves čas učila ter pohvalila, da sem na roko tako lepo obrobila notranje dele bluze, kot bi jih na stroj.

Po končanem tečaju je bilo treba le še šivati, šivati in se še ves čas učiti. Največ talenta za ta poklic pa nisem imela. Vseeno sem si kupila stroj Bagat Jadranka in poleg dela v Almiri tudi kar dosti šivala nanj. Vesela sem, da znam kolikor znam z njim upravljati. Še danes mi šiva lepo. Dosti sem zašila tudi pokvarjenih zadrg pri kavbojkah in sešila oblačila, ki so nato še dolgo služila.

Tečajnice smo bile le mlajše in nas je bilo veliko. Fotografiji, ki ju hranim, veliko povesta. Hvala univerzi, ki je tečaj pripravila. Pa tudi hvala za kuharske tečaje, pa jezikovne, fotografske in druge. Z leti sem pozabila kaj vse sem obiskovala. To so bila najlepša leta, hvala vsem, ki ste nas učili. Tako sem stopala tedaj po naslovu tega spisa.

Jožica Grivec, 81 let

 

ŠESTA ZGODBA

Sem upokojenka. Po hudi tragediji v moji družini sem prvič prestopila prag LUR-a leta 2008. Spoznala sem prijazne zaposlene in razložili so mi, kako deluje LUR. Tako sem se začela udeleževati raznih predavanj o življenju, prehrani, zdravju, ples v krogu, tečaj angleščine. Udeležila sem se tudi številnih praktičnih delavnic (izdelovanje nakita, gline, kuhanja…). Uživala sem, druženje mi je veliko pomenilo. Spoznala sem nove prijatelje. Tudi sama sem vodila šiviljski tečaj.

Udeležila sem se mednarodnega projekta z naslovom »Generation x over« v okviru programa Grundtvig. Poleg Slovenije so bile udeležene še Belgija, Madžarska ter Portugalska. V Sloveniji smo pripravili medgeneracijsko modno revijo. S pomočjo modne kreatorke Petje Zorec smo iz starih oblačil zašili čudovito kolekcijo za modno revijo. Ni bilo večjega veselja, ko nam je to uspelo. Bilo je nepozabno. Preko LUR-a meje pot zanesla na PUM. Povabila sem tudi moje prijateljice. Zelo smo se razumeli z mentoricami in mladino. Kmalu smo zanje postale babice ter s pumovci šivale punčke za Unicef, lutke za lutkovno predstavo Sneguljka in sedem palčkov ter izdelke za stojnico. Nikoli ne zmanjka smeha in pogovorov. Imamo že nove načrte.

Za zaključek bi rada povedala, da so mi zaposleni, mladina in novi prijatelji zelo pomagali.

Sonja, 66 let

 

PETA ZGODBA

TEČAJ ŠIVANJA

Moja zgodba – Šivilja naj bo – se začne že v zgodnji mladosti, saj je moj pokojni oče že ob rojstvu določil, kaj naj bo moj življenjski poklic. Rekel je: »ŠIVILJA NAJ BO!« Rodila sem se kot majhno ubogo bitjece, ki se je upiralo smrti. Premagala sem črno napoved (slutnjo) in postala mama dvema hčerkama.

Življenjska pot me je odpeljala v Radovljico, kjer živim še danes. Spremljale so me očetove besede in iskala sem pot izobraževanja v smeri izdelovanja oblačil. Spremljala sem oglase in razpise, ki jih je Delavska univerza Radovljica objavljala na oglasni deski v Radovljici, pri avtobusni postaji. Zasledila sem razpis za tečaj ŠIVANJA IN KROJENJA, v letih 1985 in 1986.

Poučevali sta nas dve zelo dobri mentorici, ki sta imeli veliko potrpljenja in posluh za moje »teženje« in nespretnost prstov pri obračanju blaga pod tačko šivalnega stroja, da ne bom omenjala čolnička in vretenca, ko nisem uspela s šivanko potegniti sukanca iz čolnička ali pa kako sem na vretenec navijala sukanec,….cela znanost.

Kljub vsemu, sem bila trmasta in sem želela narediti čim več oblačil, tako za hčerki, moža in zase. Uspela sem pridobiti štiri potrdila za štiri stopnje šivanja in krojenja. Izdelala sem krila, srajce, hlače, hlačni kombinezon, kostim (krilo in suknjič), plašč in še kaj bi se dobilo v moji garderobi. Delala sem ponoči, da bi naredila čim več, pri tem sem se vedno spomnila na pravljico Šivilja Klara (stiška narodna pravljica), ko je ponoči šivala, podnevi razdirala. Saj vemo, noč ima svojo moč, poševen šiv namesto naravnost in tako naprej.

Zelo zanimive zgodbe so se odvijale med nami tečajnicami, saj smo nosile svoje šivalne stroje v učilnico, ki je bila v prvem nadstropju stare graščine v Radovljici. To je bila mukotrpna pot po lesenih stopnicah. Ko smo prišle do učilnice, smo bile ogrete, kot da bi bile na tekaški poti ali pa dvigovale uteži v fitnesu. Učilnica je bila vedno zaklenjena in smo morale čakati mentorico, ki nam je odklenila. V učilnici zaradi našega fitnesa nismo čutile mraza, tako da smo včasih pozabile dati drva v peč. Drva je hišnik vedno pripravil zraven peči. Zaradi mraza so nam otrpnili prsti in takrat smo se spomnile, da bo treba peč ponovno zakuriti.

Kljub takim pogojem ali prav zaradi tega, se je med nami stkala povezava, da se še po tolikih letih poznamo in se pogovarjamo, ko se srečamo. Prvo vprašanje pa je: »Ali še kaj šivaš?« Nekatere še vedno ustvarjajo oblačila zase in za svoje domače.

Na tečaju šivanja sem se veliko naučila, še vedno imam doma spravljene »male vzorčke« žepov, ovratnikov, zapestnika, pasu, všito zadrgo, gumbnice in še veliko izrisanih krojev, ki smo jih zmanjševali ali povečevali.

Za zaključek moje zgodbe Šivilja naj bo, naj se spomnim Kettejeve pravljice Šivilja in škarjice, ki so jo v Lutkovnem gledališču v Mariboru, v moderni postavitvi, s šiviljo  Bogdanko, postavili v 21. stoletje. Predstavili so šiviljo Bogdanko, ki je vzela v roke svojo srečo (škarje) in si je sama skrojila svoje življenje. Njen življenjski moto je, da je svoje sreče šivilja.

Moja poklicna pot je zelo podobna šivilji Bogdanki. Skrojila sem svojo življenjsko pot, ki je vodila po različnih poteh izobraževanja, vendar najlepša in najbolj ustvarjalna pot se je odvijala v prostorih Delavske univerze Radovljica.

M, 58 let

 

ČETRTA ZGODBA

SPOMIN NA SODELOVANJE Z LJUDSKO UNIVERZO RADOVLJICA

Bil sem dolgoletni zunanji sodelavec Ljudske univerze v Radovljici v programih izobraževanja odraslih ob delu. Sodeloval sem v poklicno tehniškem izobraževanju po programu »strojni tehnik«, ki ga je Srednja tehniška šola iz Ljubljane izvajala v sodelovanju z Ljudsko univerzo Radovljica. Takrat Delavska univerza Radovljica. Poučeval sem med leti 1974 do 1986, dokler je potekalo izobraževanje strojnih tehnikov.

Učil sem vse štiri mehanike: statiko, trdnost, dinamiko in hidromehaniko.

Na to obdobje me vežejo zelo lepi spomini. To, da sem se ukvarjal poleg rednega dela v tovarni, tudi s pedagoškim delom, je bila vedno moja tiha želja. Na Ljudski univerzi Radovljica sem dobil to priložnost in jo tudi v polni meri uresničil. Naše sodelovanje s strokovnimi delavci in vodstvom ustanove je bilo odlično, sodelovanje med nami pedagoškimi delavci prav tako, največjo draž pa mi je pomenila obojesmerna komunikacija in pristne vezi, ki so se stkale med nami »profesorji« in udeleženci izobraževanja.

Nastale so neštete uspešne zgodbe, ki so nas vse navdale s ponosom in neizmernim zadovoljstvom, ko je bil cilj izobraževanja dosežen. Vem, da je veliko naših maturantov nadaljevalo in zaključilo šolanje na univerzi.

Vsaka izobraževalna organizacija daje kraju, v katerem deluje, pomemben pečat. To velja za izobraževanje mladih, kot za izobraževanje odraslih. Posebej izobraževanje odraslih, ki niso izkoristili rednega izobraževanja zaradi različnih objektivnih ali subjektivnih razlogov, je enkratna priložnost za kasnejše individualno doseganje izobraževalnih ciljev. Tukaj je Ljudska univerza Radovljica opravila in še opravlja veliko delo. Hvaležni smo ji oboji – zadovoljni udeleženci izobraževanja in tudi izvajalci pedagoškega procesa.

Želim, da še dolgo ostane tako. Obenem Ljudski univerzi Radovljica čestitam ob jubileju šestdeset letnici delovanja in ji želim nove uspehe pri njenem poslanstvu.

V Radovljici, 9.4.2019

Gvido Melink, 73 let

 

TRETJA ZGODBA

MOJE IZOBRAŽEVANJE ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE  NA LJUDSKI UNIVERZI V RADOVLJICI.

Odkar pomnim, smo hodili na razna izobraževanja na DUR – Delavsko univerzo Radovljica. Veliko let je bila DUR v starem delu mesta, na trgu, v graščini. Po letu 2000 se je preselila v zgradbo nekdanjega IBM centra na Kranjski cesti.

DUR, oziroma sedanja LUR, je od nekdaj del mojega življenja. Ves čas sem rada obiskovala različna izobraževanja. Po upokojitvi pa sploh. Hranim spričevala, ki smo jih prejemali ob zaključkih tečajev in izobraževanj.

Z leti obiskovanja različnih izobraževanj, sem pridobila veliko znanja, izkušenj in tudi novih prijateljstev. Vedno me je privlačil prijeten in pozoren odnos strokovnih delavcev na Ljudski univerzi, do nas uporabnikov njihovih ponudb.

Iz mojih obiskov univerze bi izpostavila nekatera izobraževanja, ki sem jih obiskovala in se na njih veliko naučila.

Velik vtis so name naredila predavanja o psihologiji, načinih medsebojnih komunikacij, retoriki. Obiskovala sem več osnovnih in nadaljevalnih tečajev o delu z računalnikom, pametnih telefonih, cestno prometnih predpisih, digitalni fotografiji itd.

Predavanja o rodoslovju in izdelavi družinskega drevesa, o življenjskem kompasu, so naredila name zelo velik vtis. Lotila sem se izdelave našega družinskega drevesa.

Če opredelim katerih splošnih izobraževanj sem se udeleževala, izpostavljam slikanje na steklo, risanje in fotografijo. Na steklo smo risali še v graščini.

 

Risalne tehnike nas je učila mag. Anja Tolar, akademska slikarka, na PUMu v Predtrgu.

 

 

Slikarka Anja Tolar preslikava Einsteina in opozarja na značilnosti portreta

Seznanjanje s fotoaparatom, slikanje z njim, izdelavo črno belih fotografij, naju je z Ančko učil gospod Pipan. Poslikali smo nekaj tečajev, ki so se na LURu izvajali istočasno z našim krožkom. Takrat sem napisala tudi članek in predstavila krožek.

 

V dopolnilnih izobraževanjih za prosti čas, kot jih opredeljujem sama, sem obiskovala tečaje šivanja, kvačkanja in energetske gimnastične tehnike.

Leta 1999 sem se skupaj še z osemnajstimi slušateljicami udeležila tečaja o zeliščih. Naša mentorica je bila mag. Katarina Košir, dipl.farmacevt. Tisto leto smo pripravile razstavo zelišč in zeliščnih namazov.

Ta predavanja so potekala še v graščini. Naslednje leto, to je 2000, smo nadaljevalni tečaj o zeliščih poslušale v novih prostorih Ljudske univerze. Gospa Katarina Košir se je s predavanji zelo potrudila. Pripravila nam je več skript : ZDRAVILNE RASTLINE, ZDRAVLJENJE Z RASTLINAMI ALI FITOTERAPIJA, IZDELAVA DOMAČIH ZDRAVILNIH PRIPRAVKOV. Predstavila nam je mnoge izdaje knjig in brošur o zeliščih, ki so izšle pri Mladinski knjigi, Kmečkem glasu in drugje.

Slušateljice iz leta 1999 se še vedno srečujemo vsak četrtek v Leškem dvoru. Še vedno raziskujemo zdravilne rastline. Vsako leto organiziramo enega ali več izletov. Včlanile smo se v Hortikulturno društvo Lesce. Letos mineva dvajseto leto naših druženj.

Ne morem mimo nadaljevalnih tečajev o digitalni fotografiji, ki jih je v letih 2015 in 2016 vodil gospod Aljaž Hafner, fotograf iz Škofje Loke. Bil je vedno odlično pripravljen na predavanja, odprt za pomoč. Poučeval nas je o tem kako narediti dobro fotografijo, tudi o tem kako jo izboljšati, obdelati in še o marsičem, tehničnem in teoretičnem pristopu do fotografije, fotoaparata. Povabil nas je v svoj atelje, kjer nam je pokazal načine izdelave dobrega portreta, kako osvetliti obraz, osebo, predmet. Z možnostjo osvetljevanja nam je predstavil vplive na vsebino in občutek slike. Priznam, da je umetnik, tečajniki pa se bomo morali še mnogo učiti, narediti veliko poskusov, da bomo samokritično usvojili delček tistega na kar nas je opozoril fotograf.

Posebno mesto pri mojem izobraževanju imajo računalniški tečaji na vseh stopnjah. S tem znanjem sem precej kos sodobnim informacijskim tehnologijam, kar me še posebej veseli in mi pride prav pri vsakdanjem delu z računalnikom in pametnim telefonom.

Ljudska univerza Radovljica zelo lepo skrbi za občane, ki se želijo izobraževati v tretjem življenjskem obdobju.

Vsem zaposlenim in strokovnim delavcem želim še mnogo uspehov in izražam veliko hvaležnost za odlično organiziranost in pestrost ponudbe izobraževanja.

Marjana Melink, 73 let

Vse fotografije so iz arhiva gospe Marjane Melink.

 

DRUGA ZGODBA

 

Kriza! Upokojitev! Kaj pa sedaj? Po toliko letih dela z ljudmi, sem dan na dan sama s seboj. Moje sive celice masovno odmirajo. Rešitev se prikaže v obliki LUR letaka. Skeptična se odpravim v izvidnico.

“Hej, ni panike. Pri nas se vedno najde kaj zanimivega” pravi (sedaj) naša Mojla. Res je. Po tečajih nemškega jezika, računalništva, retorike, sem ugotovila, da skrbim nevede predvsem za telesno in duševno dobro počutje. Krasna joga in predavanja ter tečaji za osebnostno rast so že pokazali rezultate. Kljub mojim sedemdesetim letom to še kako potrebujem. Dragi moji, pridite in se nam pridružite. Ne bo vam žal.

Darinka Resman

 

PRVA ZGODBA

60 let delovanja LUR-a – čestitam 

Na Ljudski univerzi Radovljica so mi povedali, da praznujejo častitljivih 60 let. Z delom so začeli že takrat, ko sem bil jaz še srednješolec – torej davnega leta 1959. Takrat smo to ustanovo imenovali Delavska univerza. Spominjam se, da so poleg ostalega prirejali tudi tečaje za opravljanje šoferskega izpita.

Tako sva z LUR- om skupaj nabirala leta. Ko sem pred desetletjem šel v pokoj, sem dobil brošuro o dejavnosti LUR-a. V njej sem zasledil veliko zanimivih stvari ki jih ponuja ustanova predvsem nam upokojencem. Za mlade generacije, ki niso uspele dokončati kake šole, ali se želijo dodatno izobraziti, pa ponujajo poklicna in štiriletna srednješolska izobraževanja. Na ta način ustanova pripomore k boljši izobrazbi mladih ljudi in izpolnitvi njihovih sanj o delovni karieri.

Medgeneracijski center na LUR-u a skrbi za razne dejavnosti, katere so namenjene nam upokojencem. Po dolgih letih zopet posedamo v šolskih klopeh in s »sošolkami« ter »sošolci« skušamo vsaj delno nadoknaditi šibko znanje pri uporabi računalnika, mobilnega telefona, fotografije ter obnavljamo ali začenjamo z učenjem tujih jezikov (nemščine, angleščine, španščine, ruščine, francoščine). Prijatelji zgodovine, zemljepisa, psihologije in še mnogo zanimivih dejavnosti, lahko zadovoljijo svoje želje o poglobitvi znanja z raznih področij.

Učenje jezika, pravijo, da pomaga tudi pri borbi proti bolezni, katera ne povzroča bolečin – pa vsak dan zveš nekaj novega – čeprav si zadevo že poznal. Poleg navedenega, pa se z druženjem po predavanjih spletejo marsikatera prijateljstva. Nekatera ostanejo tudi po koncu predavanj.

Poleg učenja jezika, že več let obiskujem tečaj francoščine, sem obiskoval tečaj fotografije. Ta je bil kar zahteven, vendar sem zvedel veliko novega. Tečaj je zelo zanimal tudi mojo ženo, ki rada fotografira.

Nedavno sva z ženo zaključila s tečajem računalništva, katerega bova v jeseni nadaljevala. Rada bi se vsaj malo približala mladostnikom v uporabi tega orodja. Enako velja za pametni telefon.

Poleg izobraževanja pa LUR organizira tudi zanimive izlete, združene z obiski zgodovinskih krajev in zanimivosti tako doma kot v tujini,  brezplačne tečaje prve pomoči, kot tudi različne delavnice za upokojenke in upokojence , jogo in še in še dejavnosti.

V svojem imenu in mislim, da lahko tudi v imenu drugih, se moram zahvaliti predavateljem, ki z veliko mero potrpežljivosti odgovarjajo na naša – včasih prav čudna vprašanja – in nas vedno spodbujajo k uporabi računalnika ali pametnega telefona. Zahvalil bi se tudi vsem zaposlenim, ki organizirajo zanimive programe in skrbijo za njihove izvedbe. Posebna zahvala pa gre vodstvu za organizacijo brezplačnih dogodkov in tečajev, saj uspejo pridobiti denarna sredstva od EU ali drugod.

Vesel sem, da kot občan lahko koristim ponujene priložnosti in predlagam tudi vsem tistim, kateri še niste »utegnili« spoznati dejavnost LUR-a, da to storite. Mogoče se pa na LUR-u kdaj srečamo pri obiskovanju kakega tečaja.

Peter Intihar, 78 let, Lesce

 

Comments are closed.