Medgeneracijski projekt izdelave mozaične table za Športno društvo Ljubno

V Ljubnem smo izvedli medegeneracijki projekt izdelave table v modernem mozaiku za Športno društvo Ljubno, ki ga je predlagal Radovljiški župan Ciril Globočnik. Na Ljudski univerzi Radovljica je Mojca Šolar Perko predlagala, da bi ga izvedli kar v lokalnem okolju, z domačini. Za koordinacijo in organizacijo v Ljubnem je poskrbel Vili Praprotnik, za večino fotografij pa Tomaž Rozman. Tablo je izdelovalo veliko krajanov in tako je lahko vsak prispeval svoj košček v mozaiku, naj bo z mozaičenjem, hrano, pijačo, podporo ali druženjem.  To je bil res lep zaključek celotne obnove prostorov Športnega društva Ljubno. Celoten potek si lahko pogledate v galeriji.

Nadaljnji zapis je pripravila izvajalka mozaičnih delavnic Urška Ambrožič Potočnik.

Že na začetku poletja je župan Ciril Globočnik predlagal, da bi se za v dom Športnega društva Ljubno naredila mozaična tabla in smo šli pogledati situacijo. V Ljubnem nas je sprejel Vili Praprotnik in tekom vsega kasnejšega dogajanja sem spoznala, da je on duša in srce tega doma in da je res neverjeten povezovalni element med vaščani.
Premišljevali smo v kakšni obliki bi izvedli ta projekt, bi ga naredili v Radovljici, morda s tečajniki mozaika, ki že dlje časa hodijo na mozaik … pa je Mojca Šolarjeva iz Ljudske univerze Radovljica predlagala fantastično medgeneracijsko idejo, da bi sam mozaik izdelali kar v Ljubnem, z vaščani. Moram priznati, da nisem vedela kakšen končni izdelek lahko pričakujem, saj od Ljubnčanov še nihče nikoli ni izdeloval takega mozaika … pripravila sem se na vse možne rezultate.
Vili Praprotnik je za vsako srečanje poskrbel, da je obvestil ljudi in da so prišli izdelovati mozaik. Že na prvem uvodnem srečanju se nas je nabralo čez 10, med samim izdelovanjem nas je bilo včasih skupaj v enem prostoru zbranih tudi 30 ljudi ali še več. Nekateri so mozaičili, drugi so bili naša produkcijska skupina, ki je izdelovala mozaične koščke in jih brusila, spet drugi so nas podpirali s svojo prisotnostjo. Vedno pa je bilo za nas poskrbljeno kot doma, s kavicami, katere je kuhal Gorazd, raznimi napitki, piškoti, katere so spekle pridne gospe, moški so nam pekli kostanj … skratka počutila sem se zelo sprejeta v njihovi skupnosti, vzljubila sem jih zaradi njihove preprostosti, prijaznosti.

 

 

Ustvarjalci so bili izredno odprti, navodilom so sledili odlično, ročne spretnosti imajo zelo dobro razvite, vidi se, da so delovni ljudje in da vedo, da če želimo narediti kakovosten izdelek morajo slediti navodilom, in so jim, zelo spoštljivo, kljub temu, da sem bila velikokrat najmlajša v skupini.

 

Po več srečanjih sem šele pričela dojemati, da v bistvu resnično ustvarjamo visoko kakovostni moderni mozaik, ki je nad mojimi pričakovanji. Kapo dol, dragi moji Ljubnčani, niste zastonj »čpinarji«. Piko na i je dodal še Dejan iz Ljubna, ki je ročno izdelal kovinski okvir okoli mozaika.

 

Celoten mozaik smo naredili »pka-pka«, kot bi rekel Vili …, za konec pa vedno ostanejo najbolj stresni trenutki, torej prenos mozaika na podlago, fugiranje mozaika in apliciranje končnega izdelka na fasado. In vse smo s skupnimi močmi super opravili.

Resnično mi je žal, da ključni trenutek ob montiranja mozaika na fasado nisem mogla prisostvovati v živo, vendar sem na fotografijah, ki so mi jih takoj za tem poslali videla, da so mozaik namestili z vsem spoštovanjem in predanostjo in to mi je veliko povedalo. Povedalo mi je, da smo se resnično povezali, navezali globlji stik in da nas bo to povezovalo tudi v prihodnosti. Zavedla sem se, da mi izredno veliko pomeni, da smo se srečali na naši življenjski poti.

Na otvoritev sem odšla zelo ponosna, saj sem bila izredno zadovoljna z mozaikom, ki so ga izdelali. Mislila pa sem, da me v Ljubnem ne more nič več presenetiti, pa sem bila spet precej presenečena na otvoritvi, na kateri se je zbralo precej več kot 100 ljudi, priredili so celo proslavo z eno urnim programom, kateri je sledila še otvoritev mozaične table pred domom … nato pa je sledila prava pojedina v veliki dvorani in za zaključek za sladico še domače dobrote, ki so jih napekle domačinke. Neverjetno, kakšna povezanost med ljudmi, katero smo še dodatno poglobili s skupnim ustvarjalnim projektom.
Ponosna na vse nas, dragi moji, naredili smo veliko delo!

Neizmerno sem hvaležna županu Cirilu Globočniku za priložnost ustvarjanja v tako povezani skupnosti.
Projekt je potekal pod okriljem Ljudske univerze Radovljica in ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem zaposlenim za zaupanje in kot vedno, pri vseh projektih, ki smo jih v zadnjih letih speljali skupaj, ponovno dokazujemo, da se da odlično sodelovati, če smo povezani in vsi delujemo za skupno dobro vseh, za doseganje in gojenje najvišjih vrednot človeka.
In ne nazadnje, res iz srca, hvala Vili Praprotnik, da sva tako dobro sodelovala in da je vse potekalo, tako kot bi ti rekel: »Pka – pka« (prevod: hitro, vestno in kakovostno opravljeno delo) in hvala vsem ustvarjalcem v projektu, da so me sprejeli toplo in spoštljivo, še se vrnem med vas dragi moji, zagotovo.
Zunanja izvajalka Ljudske univerze Radovljica, Urška Ambrožič Potočnik

 

Comments are closed.