MOBILNOST NA PORTUGALSKEM 25.6. – 1.7.2017
»COLLABORATIVE CREATIVE APPROACH«
Na mobilnosti na Portugalskem smo se posvetili ustvarjalnemu mišljenju in uporabi kreativnosti pri delu z mladimi. Izobraževanje je potekalo na Univerzi v Portu.
Prvi dan smo si ogledali sosesko Bonfim kot socialno realnost. Predel je kake pol ure umaknjen od strogega centra Porta. Ljudje živijo tam v tako imenovanih »otokih«, ki so majhna bivališča (cca 60m2), umaknjena iz glavne ulice v notranjost, kot bi stopili v nekakšen hodnik, kjer so iz leve in desne strani stanovanja, iz glavne ulice pa lahko vidimo le skupna vrata – vhod. V tem predelu je ogromno zapuščenih hiš in poslopij, ki so v zasebni lasti in odnos Portugalcev do zasebne lastnine je tak, da ne prodajajo posesti, četudi je ne potrebujejo. Lokalna oblast se trudi zapolniti prazne prostore z raznimi kulturnimi dejavnostmi. Opazili smo, da je kljub temu, da je dovolj košev za smeti, po ulicah veliko odpadkov in da jih ljudje veliko odvržejo kar na tla. Naša naloga je bila, da posnamemo 15 fotografij, ki v nas spodbudijo neko razmišljanje, čustva ali problem ter izbrati do tri predmete, ki smo jih opazili in so zaradi nekega razloga sprožili v nas razmišljanje ali čustva. Predmete in fotografije smo shranili za delavnico naslednji dan na Arco Maior School, ki jo imenujejo tudi »secod chance school«, kjer smo se srečali z mladostniki, ki so opustili redno šolanje in v tej šoli dokončujejo zadnje tri razrede osnovne šole. Prostori in način delovanja spominja na naš program PUM-O in tudi mladi so zelo podobni našim pumovcem.
Popoldan smo s profesorjem Samuelom Silva delali inštalacije, s katerimi smo predstavljali svoja življenja. V sredini kroga je bilo naše rojstvo, navzven pa so nastajale naše življenjske poti. S pomočjo raznih predmetov, ki smo jih pobrali na dvorišču, smo prikazali različna obdobja v svojem življenju; pri starosti 4 let, 12 let, 18 let in sedaj. Delo je potekalo individualno, v tišini, brez besed, s pomočjo predmetov, risb, simbolov. Na koncu je nastala velika inštalacija naših življenjskih poti, o katerih smo tudi povedali v skupini. Koliko in kaj, smo se odločili sami.
Samuel Silva dela v interdisciplinarnih timih, zanima ga odnos med umetniško prakso in socialnim kontekstom, vpletanjem občinstva ter povezovalne situacije med umetnostjo in izobraževanjem. Od leta 2005 pri svojem delu uporablja medije kot so fotografija, video, inštalacije, risbe in knjige o umetnosti.
Drugi dan smo se začeli ukvarjati s kreativnim procesom in ustvarjalnim mišljenjem. Delavnico je vodil Eduardo Pedreiro, ki je študent na Fakulteti za umetnost in design v Portu, diplomiral je iz komunikacijskega designa v Matosinhosu. Njegovi projekti se osredotočajo na vizualni in senzorni učinek, dela z grafiko in multimedijo.
Motivacija za kreativni proces je lahko zunanja (priznanje, dobiček, sprejetost v lokalnem okolju), lahko pa je notranja (volja, želja izraziti kritično mišljenje). Gre za raziskovanje , ki je pri ustvarjalnem mišljenju vedno najpomembnejše. Pomembno je imeti izziv do sebe, da lahko vstopimo v kreativni proces, iščemo rešitve, da nimamo blokade v mišljenju. Iščemo močne in šibke stvari, se jih zavedamo. Delamo na določenih točkah v projektu, v katerih smo močni in prepustimo druge naloge (v katerih se ne čutimo dovolj močne) drugim. Imeti moramo toleranco do napak in nasprotij, spustiti kontrolo in si dopustiti napake, saj so le te dobrodošle kot delno rezultat v procesu razmišljanja. KREATIVNI PROCES, ki temelji na motivaciji in določenih korakih, lahko prinese širok spekter rezultatov, ki se lahko navezujejo na več vidikov (javnost, čas, prostor, okolje). Ni recepta kako popolnoma kontrolirati te procese. Moramo biti fleksibilni, da zberemo rezultate, ki smo jih dosegli in prilagoditi naslednje korake.
Dvoumne situacije ali podobe, ki imajo lahko več kot en pomen ali interpretacijo, so ene najbolj bogatih virov idej in so lahko dober način za pričetek kreativnega procesa. »Vse je lahko nekaj drugega«. Vsak simbol lahko predstavlja drugo realnost, odvisno od kulturnih asociacij, ki jih lahko ima. Iskanje večpomenskih situacij je zelo pomemben proces pri ustvarjalnosti. Kaj vidimo v določenem predmetu? Kakšno razmišljanje nam vzpodbudi? Kaj čutimo ob tem? Ali ga lahko slišimo, vonjamo, okušamo? Večpomenskost v naši kulturi velikokrat ni raziskana, saj prevladuje vizualnost.
BRAINSTORMING (NEVIHTA MOŽGANOV) – RAZVOJ FLUIDNEGA MIŠLJENJA
V petdesetih letih ga je razvil Alex Osborn kot metodo divergentnega mišljenja za skupinsko reševanje problemov, kar opisuje v svoji knjigi Applied imagination. Principi brainstorminga so, da ne gre za vrednotenje idej, o njih se poglobljeno razmišlja kasneje, saj kritično mišljenje že na začetku povzroči negativni impulz. Vsaka ideja je dobrodošla. Najprej naredimo pripravo; definiramo problem in izberemo vizualne ali verbalne sprožilce, potem udeleženci začnejo producirati ideje, kako uro o idejah samo razmišljamo, sledi vrednotenje in nazadnje implementacija izbrane ideje. Sproti lahko rišemo tudi miselni zemljevid.
»Javna umetnost« pomeni, da umetnost vpliva na okolje, na razmišljanje ljudi; opozarjanje na probleme ipd. Predstavili smo svoje predmete iz prejšnjega dne in fotografije, ki smo jih posneli in preko obojega razložili kaj smo videli, zakaj je ravno to vzbudili našo pozornost, kaj smo čutili ob tem in katere probleme v okolju smo opazili.
V popoldanskem času smo poslušali predavanje profesor Suzane Milao o kartografiji in umeščanju stavb v prostor. Suzana Milao je arhitektka, ki se ukvarja s kulturnimi in umetniškimi projekti. Nekaj nam je povedala o izdelavi zemljevidov, zgodovini le teh, kako se izrisujejo. Povedala nam je o risanju t.i. miselnih zemljevidov, s pomočjo katerih lahko kreativno zapisujemo informacije, misli in občutke. Kasneje smo izdelali svoj lastni zemljevid poti do Bonfina in nazaj in nanj vrisali začetno točko, točke zanimanja in zaključno točko. Kolikor nas je bilo udeležencev, toliko različnih zemljevidov je nastalo. Miselni zemljevid spodbuja razvoj fleksibilnega, kreativnega mišljenja. Razvil ga je Tony Buzan v sedemdesetih letih.
Tretji dan nam je Patricija Costa iz nevladne organizacije INDUCAR predstavila nekaj socialnih projektov, ki jih izvajajo v lokalnem okolju preko neformalnega učenja in medgeneracijskega sodelovanja. Izvajajo likovne in druge delavnice za vse generacije, organizirajo pripovedovanje zgodb, kjer starejši prenašajo znanje in informacije na mlajše ipd. V soseski Bonfin prirejajo javne debate z lokalnimi oblastmi, kjer lahko lokalni prebivalci izrazijo svoja mnenja, izvajajo točno določene akcije, ki pozivajo k spremembam, boj za pravice ljudi. Predstavila je projekt, kjer so otroci risali miselne zemljevide svojega mesta in s pomočjo fotografije pokazali na probleme v mestu.
Patricija Costa je socialna izobraževalka, po izobrazbi pa psihologinja. Razvija in implementira socialne projekte v lokalne skupnosti (kratke filme, predstave, ulične dogodke, umetniške posege v prostor, fotografije). Vse za namenom razvoja skupnosti in socialne transformacije.
Sledilo je predavanje Lige Ferro, ki je doktorirala na univerzi v Lizboni, trenutno dela kot asistentka na Univerzi v Portu. Predstavila je etnografski pristop iz vidika socialnih eksperimentov na terenu, v soseskah kot orodje za umetniški kreativni proces. Spoznavanje življenjske realnosti od blizu omogoča boljše razumevanje dejanskega stanja. Etnografi raziskujejo okolje tako, da živijo med ljudmi in objektivno zbirajo podatke od ljudi preko vprašalnikov, opazovanja, snemanja ipd.
Kasneje smo pod vodstvom Eduarda Pedreira izdelali inštalacije v skupinah, s katerimi smo poskušali opozoriti na določen problem, v ljudeh vzbuditi zanimanje in predati sporočilo. Ena skupina je na primer izdelala zapuščeno hišo iz kartona, ki so jo kasneje postavili na ulico nedaleč stran od univerze. Opozarjala je na problem velikega števila zapuščenih hiš in drugih objektov v Portu.
Naslednji dan smo z Luiso Caldas, ki trenutno zaključuje diplomo iz vizualne umetnosti, govorili o učenju preko designa kot o načinu poučevanja. Gre za pedagoško metodo, ki predstavlja vključujoči pristop do raznolikosti učečih se. Metoda omogoča aktivno sodelovanje učečega se in poteka v štirih fazah. Najprej ustvarimo novo izkušnjo na temo, o kateri se učimo, v drugem koraku konceptualiziramo novo znanje, v tretjem koraku povežemo novo znanje z izkušnjo in v zadnji fazi analiziramo funkcionalnost na novo pridobljenega znanja. Po skupinah smo preko te metode izdelali tri različne delavnice za mladostnike.
Zadnji dan smo preživeli z mladimi v Arco Maior School, kjer smo z njimi izvedli nekaj spoznavnih in skupinskih iger ter se družili in pogovarjali z njimi in njihovimi učitelji. V popoldanskem času je sledila evalvacija celega tedna.
